Največji ribniški zvon je utrpel poškodbo, za veliko noč se ne bo oglašal

0
Tako so pred dnevi sneli poškodovani zvon.

Na župnijski cerkvi sv. Štefana v Ribnici – prvotno je bila zgrajena okoli leta 1000 – so leta 1998 temeljito obnovili močno poškodovane Plečnikove zvonike, ki jih je svetovno znani arhitekt upodobil v zadnjem letu svojega življenja. Po smrti, leta 1957, je arhitekta Erna Tomič nadaljevala z delom svojega učitelja in pomagala pri ostalih obnovitvenih delih na cerkvi in seveda tudi pri postavitvi zvonikov, ki jih je 7. avgusta 1960 blagoslovil škof Anton Vovk. »Čudovit kamnit pušeljc na mogočnem božjem hramu sredi trga, eden redkih pri nas, je po štirih desetletjih razjedel zob časa, zato jih je bilo treba nujno sanirati,« je razlagal takratni ribniški župnik in dekan, Maks Ipavec. In dal vedeti, da je enaka usoda doletela tudi štiri zvonove.

Njihovo donenje je namreč motilo predvsem starejše Ribničane, ki so bili vajeni uglašenih tonov ob določeni uri. Leta 2000 so zvonove sneli in najtežjega, ki je tehtal okrog 1.300 kilogramov, namestili na zelenico pred vhodom v župnišče, manjša zvonova pa so postavili na cerkvah v Jurjevici in Sajevcu. V začetku oktobra istega leta je nadškof, dr. Franc Rode, blagoslovil nove štiri zvonove, ki so jih vlili v livarni Perner v nemškem Passau.

Plečnikovi zvoniki

Največji med njimi, ki tehta mogočnih 2.890 kilogramov in je posvečen sv. Štefanu, se ni več oglašal tako, kot bi se mogel. Precej »utrujeno« je zgolj ob večjih praznikih – za letošnjo veliko noč torej ne bo zvonil – občestvu oznanjal simboliko svojega poslanstva, saj je utrpel poškodbo. Na njem je namreč zazijala velika razpoka, zato je bil potreben temeljite prenove. »Te dni so ga odpeljali v isto livarno, kjer bodo ugotovili vzroke razpok v materialu in ga ob koncu tega meseca dali v predelavo, v Ribnico naj bi ga pripeljali in dvignili na zvonik enkrat maja,« pričakuje ribniški župnik in dekan, mag. Anton Berčan.

Ta zvon, čeprav največji med štirimi, je manjši od tistega, ki je ga je vzela prva svetovna vojna. S cerkve so ga sneli in pretopili za potrebe avstrijske vojske. »Strošek ne bo tako majhen, upajmo, da nam bo uspelo ceno nekoliko zbiti na račun reklamacije,« se nadeja Berčan.

Pritrkovalca

So pa ribniški zvonovi melodično zelo mikavni za pritrkovalce. »Pritrkavanje je namenjeno najprej čaščenju Boga in vabilu kristjanov k sveti maši. Za naš narod je zelo pomembno, saj je to edinstvena in ena najstarejših zvrsti slovenske glasbe,« je pred leti dejal France Bonča, znan pritrkovalec iz župnije Smlednik, sicer eden izmed avtorjev prvih miniaturnih zvonov, na katere se da zvoniti. Pritrkavanje je pravzaprav različno udarjanje s kembli po zvonovih. Pri slovenskem pritrkavanju mora biti upoštevano določeno zaporedje pri udarjanju, kar pomeni, da nikoli ne smeta udarjati dva kembla hkrati. S pojavom novih kemblov, ki so lažji in so dostopni tudi mlajšim generacijam, se je med zvonjenje vrinil tudi računalnik, ki je prinesel veliko novih melodij.

V župniji pri Brdu, se spominja Bonča, kjer je imel dolga leta predsednik Tito svojo rezidenco, je bilo zvonjenje in pritrkavanje omejeno na določene minute. Ko se je v sedemdesetih letih nek domačin znašel ob ograji maršalove rezidence in ga pozdravil, ga je slednji vprašal: »Kakšno cerkev imate tod, ko se zvonovi nikoli ne oglašajo?« »Tovariš Tito, mi imamo prepovedano, saj naj bi donenje zvonov motilo vaš mir,« mu je odgovoril vaščan. Predsednik pa mu je odločno rekel: »Od mene že ne!«

(mgć)

Komentarji