Nevladne organizacije odločen NE sežigu odpadkov

0

V sredo so nevladne okoljske organizacije, organizirane v pobudo »Recimo NE sežigu odpadkov«, na novinarski konferenci predstavile dejstva, s katerimi izražajo izrazito nasprotovanje gradnji sežigalnic in sežigu odpadkov v že obstoječih pečeh v Sloveniji. (foto: Tanja Ristič) Povod za pobudo je predlog Odbora za kmetijstvo in okolje DZ, ki je bil konec marca posredovan Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, da pospeši aktivnosti za umestitev objektov za sežig komunalnih odpadkov. Nevladne okoljske organizacije menijo, da je to v nasprotju z interesi Slovenije. Za gradnjo sežigalnic so potrebne velike naložbe, objekti pa za obratovanje potrebujejo stalen dotok odpadkov, s čimer tekmujejo z reciklažno industrijo za finančne vire in za iste surovine ter negirajo vsa prizadevanja za zmanjšanje nastajanja odpadkov. Produkt sežiganja je lahko tudi energija, a jo z recikliranjem prihranimo mnogo več, kot je sežig proizvede. Dragocene naravne vire in nenevarne odpadke spremenimo v strupene pline in pepel. Na drugi strani pa lahko reciklažna in regionalno razmeščena industrija Sloveniji prinese bistveno več delovnih mest. Po besedah Erike Oblak iz društva Ekologi brez meja smo se v Sloveniji znašli pred dejstvom, da bomo v zelo kratkem času zaradi neskladnosti z zahtevami zakonodaje, veliko število odlagališč zaprli. »Zagovorniki sežiga odpadkov skušajo ta trenutek izkoristiti za izgradnjo dveh sežigalnic s kapacitetami, ki krepko presegajo cilje vlade za to področje do leta 2020. Ustvarjanje vtisa, da bodo sežigalnice hitro rešile problem, je lažen, saj je njihova umestitev v prostor in izgradnja večleten projekt, hkrati pa same ustvarjajo potrebo po novih odlagališčih za nevarne odpadke — v Sloveniji imamo le enega.«Poleg tega strategija ravnanja z odpadki do leta 2020 predvideva, da bo za sežig primernih okvirno 271.000 ton odpadkov, predlagani pa sta dve sežigalnici s skupno kapaciteto kar 400.000 ton odpadkov, kar nakazuje na to, da bodo novi objekti namenjeni uvozu tujih odpadkov in njihovemu sežigu pri nas.»Vizija Slovenije mora biti družba brez odpadkov in zavedanje, da je najboljši odpadek tisti, ki ne nastane. Smo proti kakršnemu koli sežiganju odpadkov. Sežigalnice za svojo vzdržno poslovanje in obratovanje potrebujejo vedno nove količine odpadkov – in na tak način prehoda v trajnostno družbo ne bomo dosegli,« je dodal Uroš Macerl iz društva Eko krog.Pobuda »Recimo NE sežigu odpadkov« ni negativna kampanja. Nevladne organizacije so namreč izrazile prepričanje, da se bodo v zgolj nekaj letih količine nastalih odpadkov še zniževale, recikliranje in ponovna uporaba pa se bo zvišala do te meje, da bomo zastavljene cilje glede zmanjševanja odlaganja na deponijah dosegli brez sežigalnic. Po mnenju članic pobude »Recimo NE sežigu odpadkov!« je mogoče ob pravilnem pristopu v Sloveniji do leta 2016 izločiti 60 % koristnih odpadkov in v nadaljnjih 3 letih doseči 75 % izločanje koristnih odpadkov, kot dokazuje primer občine Vrhnika, ki te cilje dosega že danes.  Izgradnja dveh sežigalnic s kapaciteto 400.000 ton odpadkov letno je sicer sporna iz več vidikov:1. Sežigalnice nepovratno uničujejo naravne vireTako pri sežiganju kot pri odlaganju odpadkov gre za uničevanje naravnih virov, medtem ko naši vplivi na okolje že močno presegajo kritične meje in ogrožajo regulacijske sposobnosti Zemlje. Trajnostno ravnanje z odpadki teh ne obravnava kot neuporabne smeti, marveč kot snovi in predmete, ki jih je mogoče spet uporabiti, predelati, reciklirati, skratka kot uporaben gospodarski vir, ki ustvarja dobiček in nova delovna mesta. 2. Negativni vplivi na okolje in zdravje ljudi»Obratovanje  sežigalnice za 200 000 ton smeti pomeni okoli 550 ton sežganih smeti na dan, 60 tovornjakov po 10 t odpadkov na dan, 30.000 t pepela na leto, 20.000 t filtrskih ostankov in emisije težkih kovin, prahu, kislih plinov, dioksinov in furanov in ostalih strupov,« je povedal Boris Šuštar iz Civilnih iniciativ Celja in poudaril, da »v resnici po sežigu še vedno ostane do tretjina vhodne količine odpadkov,  od  katere je del celo nevaren. Po drugi strani primeri iz tujine kažejo, da je mogoče, zgolj z dobro organizacijo ločenega zbiranja odpadkov in z ukrepi za preprečevanje njihovega nastanka, zmanjšati količino odloženih odpadkov za 80 %!«Sežigalnice so vir velikih količin nevarnih emisij (težkih kovin, policikličnih aromatskih ogljikovodikov, kot so dioksini in furani … ). Nevarne snovi se znajdejo v prehranski verigi, najobčutljivejši nanj pa so dojenčki, pri katerih lahko trajno ovirajo zdrav razvoj in povzročajo različne bolezni. Emitirajo tudi velike količine prašnih delcev. Podatki Evropske okoljske agencije kažejo, da 45 odstotkov prebivalstva Slovenije živi na območjih, kjer je zrak z njimi že prekomerno onesnažen ter da imamo že sedaj na leto kar 1.700 prezgodnjih smrti zaradi posledic bolezni, ki jih povzročajo (astma, pljučni rak, srčna obolenja in težavne nosečnosti). Več kot očitno je, da bi postavitev sežigalnic odpadkov v Ljubljani in Mariboru dodatno ogrozila zdravje ljudi, ki že sedaj živijo na prekomerno onesnaženih območjih. Sloveniji se namreč v kratkem obeta tožba Evropske komisije zaradi preseganja koncentracij delcev PM10. Gradnja sežigalnic bi bila iz tega vidika velik korak nazaj, saj v nobenem primeru stanja ne morejo izboljšati, vsi dokazi pa kažejo na poslabšanje. V teh kriznih časih si Slovenija ne želi dodatnega plačevanja visokih kazni v proračun Evropske Unije. 3. Recikliranje prihrani več energije, kot jo sežigalnica lahko proizvedeRaziskave so dokazale, da sežigalnice lahko učinkovito proizvajajo električno energijo samo v primeru, da v njih sežigamo odpadke, ločene na frakcije. Te frakcije so predvsem plastika, les in papir. Odpadke, ki jih občani zberemo ločeno, bi želeli nekateri sežigati in s tem ustvarjati dobiček zase. S tem bi resda lahko proizvedli nekaj energije, a bi jo z recikliranjem prihranili mnogo več.4. Sežigalnica tekmuje z recikliranjem za finančne vireIzgradnja sežigalnice in njeno obratovanje zahteva velika finančna sredstva, ki jih za vzporeden razvoj sistemov recikliranja, ponovne uporabe in kompostiranja ponavadi zmanjka. Za nemoteno delovanje in vračanje naložbe  potrebuje sežigalnica stalni dotok določene količine odpadkov. Praksa sežigalnic je, da z lokalnimi skupnostmi podpišejo dolgoročne pogodbe, ki vključujejo dogovorjene količine dobavljenih komunalnih odpadkov. Lokalne skupnosti zato ne morejo izvajati aktivnosti za zmanjševanje nastajanja odpadkov in ločevanja odpadkov, ki bi jim lahko prinesle nova delovna mesta. S tem bi se namreč količina odpadkov zmanjšala in lastnikom sežigalnic bi morale lokalne skupnosti plačevati visoke kazni. 5. Alternativa sežiganju obstaja!»Raziskave so pokazale, da z odstranjevanjem 10.000 ton odpadkov ustvarimo eno delovno mesto, medtem ko ista količina odadkov, preusmerjena v recikliranje, ustvari 4 delovna mesta pri kompostiranju, 18 na področju recikliranja papirja, 93 pri recikliranju plastike in kar 296 na področju recikliranja računalniške opreme,« je povedala Erika Oblak iz društva Ekologi brez meja.Evropska unija je v zakonodajo, ki ureja ravnanje z določenimi vrstami odpadkov, že pred leti uvedla načelo podaljšane odgovornosti proizvajalca. Tako na primer morajo proizvajalci zagotoviti ustrezno ravnanje z odpadno elektronsko in električno opremo, vozili, deloma tudi odpadno embalažo.»To je povzročilo povečano uporabo recikliranih in reciklabilnih materialov v teh izdelkih,  v nekaterih primerih tudi ponovno uporabo, kar nam nakazuje, da z inovativnimi pristopi in ustvarjalnostjo lahko prekinemo linearne snovne tokove in ohranjamo naravne vire. V Nemčiji na primer je uporaba tega načela pri ravnanju z odpadno embalažo povzročila, da je s trga izginilo kar 90 % sekundarne embalaže,« je še povedala Erika Oblak. 6.  Primer dobre prakse – VrhnikaV letu 2009 je bilo na komunalna odlagališča odloženih 64 % nastalih komunalnih odpadkov, preostalih 36 % smo večinoma reciklirali. To je sicer 47-krat več kot leta 2002, a je treba vedeti, da takrat šele pričeli uvajati sistem ločenega zbiranja. V sedmih letih smo torej uspeli doseči 36 % recikliranja, čeprav dobre prakse tudi v Sloveniji kažejo, da je možno že z relativno preprostimi ukrepi in v okviru obstoječe zakonodaje doseči precej višje deleže. Na Vrhniki na primer, že danes uspejo 70 % komunalnih odpadkov preusmeriti v recikliranje. Po besedah Jerneja Feferja iz Komunalnega podjetja Vrhnika primer njihove občine nakazuje, da je uspeh odvisen od ozaveščanja, ki mora potekati razpršeno na več nivojih hkrati: od komunalnih delavcev, učiteljev, občinskih svetnikov in vseh tistih, ki imajo vzvode za vzpostavljanje pogojev trajnostnega razvoja. Pomembno pri vsem tem je, da se izhaja iz dobrih praks in jih prilagaja lokalnim razmeram.»V naslednjem letu na Vrhniki pričakujemo, da nam bo uspelo izločiti 80 % koristnih odpadkov. Prav tako menimo, da je mogoče, ob pravilnem pristopu v Sloveniji do leta 2016 izločiti 60 % koristnih odpadkov in v nadaljnjih 3 letih doseči 75 % izločanje koristnih odpadkov. Goriva za nove sežigalnice torej ne bo!«, je zaključil Jernej Fefer.Polonca Štritofvodja komuniciranjaDruštvo Ekologi brez meja

Komentarji