Nismo drugačni, drugačna so zgolj naša dela

0

Likovna delavnica treh slikarjev, ki pri svojem ustvarjanju čopič držijo v ustih, je prva izmed več kot ducat vsebinskih dogodkov, s katerimi bodo sredi junija počastili 30 let delovanja Doma starejših občanov v Kočevju.

 

 

V avli lani odprtega ličnega prizidka so tetraplegiki Željko Vertelj (sicer domski stanovalec), Vojko Gašperut iz Kopra in vse stranski Benjamin (Beno) Žnidaršič iz Podcerkve v Loški Dolini (direktor zavoda Ars Viva, ki je delavnico pripravil skupaj z DSO Kočevje), preko medgeneracijskega mostu sooblikovali stvaritve, ki si jih bo še posebej zapomnila skupina učencev kočevske osnovne šole. »Tako lepe umetnine, ne da bi jih ustvarile roke. Le kako se tega lotevajo,« je zanimalo nadobudne šolarje, ki so se od blizu, ne da bi se premaknili, spogledovali ob barvnih prelivih na platnu, še bolj pa jih je pritegnila ustvarjalna drža teles treh mojstrov. Vprašanj je mrgolelo, Beno, ki se je znašel v snopu (tudi) ugibanj otroške radovednosti, je »omehčal« snidenje rekoč, da je pri zvezi paraplegikov Slovenije vrsto let zelo dejavna skupina, ki slika bodisi z usti ali nogami. So tudi člani mednarodnega združenja (VDMFK) s sedežem v Lichtensteinu.

»Mi trije smo v likovni umetnosti že desetletja, naše delo pa, lahko bi rekel povsod, pozorno spremljate mladi, ki se vse bolj odkrito, brez predsodkov, pogovarjate tudi o drugačnosti. Pri slikanju se uporabljajo veščine kritičnega mišljenja in reševanja težav, likovna umetnost zajema vse ljudi, ne glede na njihovo starost, barvo kože, veroizpoved in ekonomsko ozadje. Vse to boste morda bolj dojeli, ko se boste v ta prostor vrnili junija, ob ogledu teh del, tudi vaših polivank in špricank,« jim je razlagal Beno in zapisal, »da tudi izkušnja srečanja s starejšimi in invalidi promovira edinstvenost vsakega posameznika.

»Že, že,« so informacij polni prikimavali otroci, ki so tudi sami vrh čopiča dali v usta. »Ampak, kaj vas je to pribilo na invalidski voziček,« je (skrivnostno) vprašanje, ki jih je po ustvarjalnem dnevu nekako najbolj terjalo odgovor. Željko je v prometni nesreči utrpel hudo poškodbo hrbtenice in postal tetraplegik. Življenje (v domu) je moral praktično začeti znova. Lučka na koncu tunela mu je zasijala v umetnosti. Po več kot dvajsetih letih slikanja mojstrstvo njegove obrti (na delavnicah, razstavah in izobraževanjih) prepoznavno podpisuje likovna kritika. »Ne počutim se drugačnega, drugačna so lahko zgolj naša dela,« je Željkovo življenjsko reklo, ki si ga bodo otroci zagotovo za vselej zapomnili.

» Tudi moje slikarstvo je posledica invalidnosti. V svoji knjigi »Govorica življenja« zapišem, da slednje vedno naredi tako, da je prav. Razmišljam tudi takole: Voziček je lahko rešitev za določene probleme. Ko so me namreč spraševali, kako sem uspel v življenju, sem meni nič tebi nič, dejal: Šel sem na češnjo in padel z nje,« je Beno modrostno zadostil otroški radovednosti. Vojko, najstarejši med njimi, si je v pričakovanju polnoletnosti v skali v vodi poškodoval hrbtenico. Med okrevanjem in spoznanjem, da ne bo več nikoli hodil, ga je pritegnila širina likovne umetnosti. Njej je, tako kot Beno in Željko prvinsko zvest, tudi z izkaznico več kot 450 samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in na tujem.

 

(I.L.)

 

Komentarji