Nova streha in prazen hlev, v katerem meketa le koza Mika

0

Že dva meseca spim kot na trnih, sicer kako pa bi drugače, ko mi goreča bakla grozeče ves čas visi nad glavo. Ogenj, ki je tistega sobotnega večera, 24. novembra, bruhal na vaški vzpetini, je v poldrugi uri izpraznil hleve in pogoltnil kmetijsko premoženje. Kakšno prekletstvo,« 62 letni gospodar Jože Kraševec s Četeža pri Velikih Laščah na obrazu otre pot. Bolj kot, da skuša vse to čim prej odriniti v pozabo, ga prevzame trpkost in na pogorišču razkaže posledice divjanja rdečega petelina. Plamen, dim, neznosen vonj po stopljenem železu, senu, žagovini, gumi in plastiki, pokanje kritine, rušenje konstrukcije, mukanje govedi, cviljenje kužkov, rohnenje prašičev, oglašanje dušečih kur, vpitje in usklajeno reševanje, so topo rezali tišino odročne vasi, vse tja do polnoči, se mu še danes prikrade v sanje. Osupel prizor je ljudi dvignil na noge. Ogenj se je bliskovito širil z objekta na objekt, vtis je bil kot, da je voden. Gasilci, vseh mož je bilo 90, iz PGD Velike Lašče, Turjak, Rašica, Golo, Ig, Karlovica, Veliki Osolnik, Dolnje Retje, Dvorska vas in Škrlovica, so prvič tako organizirano in usklajeno delovali in bili kos nalogi.

Jože, ki je s sinom Primožem in ostalimi družinskimi člani po usodnem večeru, nekaj dni skrušen umikal zgorele stroje in opremo iz večjega hleva, leta 2011 z manjšo delavnico povsem obnovljenega, še enkrat naredi inventuro uničenega premoženja. V njem je imel traktor, ki je bil vreden okoli dvanajst tisočakov. Ogenj je pogoltnil tudi obračalnik, vitla, kosilnico, cepilec za drva, obe nakladalki, trosilno prikolico, cisterno, prikolico za namakanje in veliko drugega orodja. To »na prste« nanese okoli 40.000 evrov, 35.000 evrov, takšen je izračun mojstrov, pa je škode po ostrešju na strehah (cimpru) in kritini. Sin Primož je pogumno skočil v ogenj in rešil večji traktor, štiri goveda in dva konja, za prašiča in 40 kur pa je že bilo prepozno. A živine nima več. Obžgana konja je nekaj dni kasneje težkega srca oddal, za njima tudi goveda. Pekel sobotne noči, ko sta se mešala sneg in dež, vas pa je bila že ujeta v meglo, so preživeli pujsi v obori deset metrov stran od tega objekta in koza Mika, ki je bila v hlevu, zgrajenemu leta 1988. Februarja bo skotila, ponosno se ji gospodar približa, ona pa ga igrivo pričaka z meketanjem. Na vhodu jasli za sedem glav živine zijajo prazne. Na kot in lesni stolček nasproti koze, ki še stoji tam, je gospodar zelo čustveno navezan. »Ko sem jo nakrmil, sem se usedel in jo opazoval. Odzivala se je po imenu. Ubija me ta tihota, pogrešam njihovo oglašanje tudi petsto metrov stran, pri hiši. Ob približevanju so konji rezgetali, govedo pa veslo mukalo,« je Jože prikrajšan užitkov.

Očarali so ga ti hribi, vas na sedlu. »Kmetijstvo mi je pod kožo zlezlo že kot kratkohlačniku.« Po upokojitvi si je dejal: »Jože, naposled je prišel čas za uživanje.« Vzel je posojilo, prejema pa tudi pokojnino v znesku 488 evrov, tako da je z denarjem olepšal objekte, da bi užival pomlad jeseni ob čredi, v hlevu, s stroji. Predlani je posojilo odplačal. Večji objekt in ta s štalo je bil obdan z zidom velikosti 30 x 10 metrov. Tudi usodnega dne je pod nadstreškom kuhal za prašiče. Po sedmi uri je bil kotel že ohlajen, on pa je odšel domov. Kmalu je rdeči petelin kljun visoko dvignil. Saje so zanetile pajčevino in prah, ogenj pa je nato zajel seno in lesene dele. Veter ga je hitro nesel na druga dva objekta.

»Skušali bomo pred snegom pokriti vsaj tisti del gospodarskega poslopja, v katerem je živina. Denarja nimamo (objekti niso bili zavarovani) niti za to, a če se ga bo kaj nastrgalo, bi radi tudi na drugih dveh zamenjali kritino,« sta si, čeprav ne rada na ta način, takrat nadejala oče in sin.
In jima je bilo uslišano. Teden po objavi v našem časopisu je pogorelca poklical nek mož dobrega srca iz okolice Zreč in vprašal, če rabi les. Jože se mu je srčno zahvalil in obenem dejal, da je suh kot cerkvena miš. Ko bo nastrgal denar, mu bo poplačal. »V redu, v redu, razumem vašo stisko, pomagal vam bom. Cimerman naj pripravi mere,« mu je svetoval. V treh dneh je bil les za streho objekta (28 kubičnih metrov), ki ga je Jožetov oče zgradil leta 1972, v njem pa je zgorelo seno, že na dvorišču. V pomoč so mu priskočili sosedje in mojster, po mrazu jim je uspelo v dobremu tednu ta objekt pokriti. Kritina za štalo in največji objekt je prav tako zložena na pogorišču, enako tudi les za štalo (32 kubičnih metrov). V čakanju lepšega vremena, da se lotijo kritja še osrednjega, hlevskega objekta, je pogorelca precej ogrela novica dobrega človeka s Štajerske. »Poklical sem ga in vprašal, če je pripravljen pomagati v lesu, tudi za največji objekt. Dejal mi je, da lahko, denar pa boste dali, ko ga boste imeli. Samo naj mu pošljem velikosti za razrez,« Jože preprosto ne more verjeti, da so med nami še dobri ljudje. Hkrati kaže nelagodje, ker še ni zbral niti 5,5 tisoč evrov, kolikor znaša znesek za že pripravljen les, kaj šele 8,5 tisočakov za 45 kubičnih metrov, ki jih potrebuje za kritje novejšega objekta. Ne ve, kako bo šlo naprej. A upa, da bo še kdo, kot je ta gospod in nekdo z Vipave, ki mu je podaril večjo nakladalko, razumel družinsko stisko. Zgolj z mizerno pokojnino bo hlev še dolgo (o)stal prazen.

(mgć)

Komentarji