Ob cesti med Belo Krajino in Kočevjem, v Predgradu v Poljanski dolini, ki se sicer ponaša z bogato folklorno, tamburaško in gledališko dejavnostjo, že od 12. stoletja na vhodu v vas, v bližini gradu Poljane, ki je bil prvič omenjen pred skoraj 700 leti, stoji poldrugi meter visok sramotilni steber oziroma pranger. Nanj so v tistemu času, ponekod se je ta »kazenska politika« vlekla vse tja do 19. stoletja, privezovali prestopnike in prešušnike ter jih tako kaznovali za nečedna lokalna dejanja, na primer krivolova ali raubšica. Novejša tradicija veleva, da kraji, ki ohranjajo spomin na pranger, teh je okoli 20, vsako leto pripravijo vseslovensko srečanje, prangeriado. Ta kulturno-etnološki dogodek s prikazom »sodne prakse iz srednjega veka« so Predgrajci gostili pred štirimi leti, letos se tega običaja junija niso mogli udeležiti v Radovljici, saj so tisto soboto vsi ostali doma, da bi sanirali posledice po toči, ki je nekaj dni pred tem klestila po Poljanski dolini.
»Da ne bi ime potvarjali, a v želji, da se tistega časa spominjamo drugače, julija vsako leto v Predgradu pripravimo (lokalni) Pranger, ki je sicer s ščepcem preteklosti bolj folklorno obarvan. Tako je bilo tudi na sobotnem dogodku, že trinajstem, ki ga je poleg zabavnega večera, ob nastopu folklorne skupine KŠD Predgrad in skupine Spomin ter Kulturnega društva Plužine (Črna Gora) in Srbskega kulturnega društva iz Kočevja, zaznamovala tudi otvoritev grajskega kala z veselo igro – kot skupen projekt KŠD Predgrad in KD Stari trg – »Spletke na Grajskemu kalu,« je dejal nekdanji predsednik KŠD Predgrad, Alojz Šmalcelj.
Avtorici besedil, Nives Rauh in Mira Madronič, članici omenjenih društev, sta vloge razdelili osmim igralcem, ki so pričarali čas prestopov (grehov) in kazni, s pribijanjem na sramotilni kamen, v posmeh kraju in mimoidočim. To sta perici, tercijalki, ki ju je na kalu pri kraji vode, kljub prepovedi Grajščaka, zalotil njegov stražar. »Red je red, jima je zabičal, da sta storili hudo dejanje zoper pravila, ki so zapovedana kraju in ju kmalu, brez pravice na »pritožbo« privezal na pranger, ob kalu. Da je grajska gospoda ravnala prav, je pritrdila tudi kmetica, ki je šla mimo, enako tudi mlada dva, pastir in pastirica. »Zmotila sva ju pri »delu«. Taki ljudje si drugega kot javnega oznanjanja svojih grehov niti ne zaslužijo, sta ju špotala. »Dajte ju na pranger,« so z voljo Grajščaka soglašali tudi drugi farani.
Sramotilni kamen, razlaga Pavle Majerle Kukin, vsestranska umetniška duša in poznavalec preteklosti teh krajev, pri poštenih dušah ni toliko vzbujal strah, bolj ga je poganjal raznim falotom. Res pa je, da če se je med kršitelji našel kakšen oblastvenik, se pragnerska kazen ni izvrševala. V pisnih virih iz leta 1336 se omenja, da so Poljane že od nekdaj imele lastno deželno in krvno sodišče. Smrtne kazni so izvrševali na vislicah, gavgah, ki so bile postavljene vzhodno od Pake pri Predgradu. Po ustnem izročilu so bili ljudje na pranger priklenjeni tudi takrat, ko so se prekršili zoper pravice poljanskega gospostva. Nazadnje naj bi leta 1805 nanj privzeli eno izmed Predgrajk, ki je bila po razglasu kriva, ker naj bi se smukala okoli dveh moških, v bistvu pa se ni hotela omožiti s starejšim premožnim, ampak je izbrala mlajšega praznih žepov.
Pranger ob kalu, zadrževalniku vode, ki je bil njega dne nekakšna oblegana informativna točka, ker so se vaščani zbirali in oznanjali novice, je vsekakor etnološka pridobitev Poljanske doline. Projekt obnove kala z lesenimi podesti, ki bo primeren za igre in kulturna dogajanja so sofinancirali: Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželj, Občina Kočevje, Las po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, Zavod Kočevsko in Pokrajinski muzej Kočevje, ki je posebej pripravil predavanje o kalih na Kočevskem, Kostelu in Osilnici v Kulturnem domu Predgrad.
(mgć)