Obdarovanje

0

Otrok si želi veliko različnih stvari. Večinoma so namenjeni igri ali statusu med vrstniki. Pa jih res potrebuje?

Otrok si želi veliko različnih stvari. Večinoma so namenjeni igri ali statusu med vrstniki. Pa jih res potrebuje? Ne, predmeti ne določajo otrokove sreče niti otrokove in družinske pomembnosti ali vrednosti. Povzročijo trenutno nezadovoljstvo, ko starši rečejo: »Ne!« In trenutno zadovoljstvo, ko rečejo: »Da!«

Kakšna je podoba, kadar se vlaga v okolje, ali vlaga v otroka?

Ob obali se pojavita dve družini s fantoma, starima sedem ali osem let. Prvi fant ima avto na baterije, z daljinskim vodenjem. Pa ga vozi po okroglem pesku ob vodi in se jezi, ker se pogosto zatakne ob večje kamne. Oče daje inštrukcije v stilu ne tega, ne onega, ne spet tja. Vzgaja s prepovedmi.

Drugi fantič pobere palico, ki jo je naplavilo morje in z njo dviga manjše ploščate kamne pol metra od obale. Spodaj odkrije marsikaj! Odkrije, da je morje mrzlo, preveri, ali je še slano in na gladkih skalah mu drsi. O vsem se pogovarja s staršema. Njihov odhod spremlja smeh in velik zelen madež na fantovih hlačah.

Tisti prvi ‒ voznik formule ‒ izprazni baterije in se jeznorito obnaša do staršev, ker mu niso kupili avta z večjimi kolesi, ker bi ga lahko potem res vozil! Odhajajo nejevoljni in z nestrpnostjo v glasovih. Po nekaj metrih hoje utihnejo, a občutek neeksplodirane bombe ostane.

Ključno je, da se starši ukvarjajo z otrokom že od začetka življenja, ne pa, da pozornost namenjajo stvarem in predmetom. Z otrokom torej, ne z mobitelom in tabličnim računalnikom. Naj se ne ukvarjajo s statusnimi predmeti in stvarmi ‒ z otrokom naj se pogovarjajo, mu omogočajo, da spozna odnose, življenje, naravo, izmenjujoče se ritme življenja, da se vključi v svet, katerega del je postal. Sicer se jim lahko zgodi, da bodo čez trideset let imeli doma visoko izobraženega butca.

(iz knjige Pogrešani napotki, Marko Juhant, 2014)

Darila malih vrednosti, darila pozornosti, ljubeznivosti in naklonjenosti so taka, da ne pričakujemo zanje nič, v nobeni obliki. Dajemo jih iz toplih občutkov in užitka v dajanju, presenečenju.

Ko vrednosti narastejo, navadno sledijo do otrok bolj ali manj izsiljene obljube, da bodo »pridni«, delovni, uspešni v šoli. Pogosto se ne uresničijo. Tako darila dobijo status podkupnine. Dražje darilo, več morajo obljubiti. Ko ne dostavijo, sledi odvzem darila. Recimo računalnika ali tablice začasno nima, če v šoli dobi cvek.

Ker se zavedajo, da je darilo namenjeno tudi siljenju k delu in učenju ter primernemu obnašanju – točnemu prihajanju domov na primer – zanj niso kaj prida hvaležni. Čeprav je vsota astronomska, stotine, v primeru najstnikov in skuterja ter raznih inštrumentov, celo tisoče evrov.

Za draga darila je zato bolje, da pridejo kot nagrada, po pridobljenih pogojih in po dogovoru o pogojih uporabe. Potem ni zamer, ne presenečenj, darilo ne povzroča stresa, le veselje.

Kvaliteta daril ustreza estetskemu okusu posamezne družine. Lahko greste po ulici in srečate nekoga oblečenega po zadnji modi. Nekaterim se bodo zdeli dobro oblečeni, drugim smešno, tretjim popolnoma nesprejemljivo. Tako je z darili v družini – vsak po svoje.

 

Pretiravanje ni primerno, saj preveliko navdušenje kasneje morda plačujemo s pomanjkanjem. Torej je primerna skromnost le na mestu. Trgovska industrija seveda ne soglaša s takim stališčem, a dobro vpliva na vsebino denarnice.

 

Ponavadi svetujem takole, če recimo ni ideje za Miklavževo darilo, se držimo tradicije, mora biti bolj tisto, kar se rabi, kot pa želi:

nekaj za posladkat (suho sadje),

nekaj za pocrkljat (preprosta igrača, en sam kos),

nekaj za obleči (rokavice, šal, nogavičke z ljubljenim junakom) in

nekaj za prebrat (knjigica, za male junake pa kak plakat z gasilci itd.)

 

Merilo je preprosto: primerno darilo Miklavž pusti (izroči) na pravem mestu odvito, brez embalaže. (lego kocke recimo odpadejo, telefon s polnilcem tudi)

 

Potem je pa še eden od praznikov, ki je center praznovanja, takrat je čas za sestavljena darila, komplete itd., dražja darila – a bo tudi čas za igranje. Drugi naj bo le bolj spremljevalni dogodek, ko izmenjamo kako malenkost – pač po naših vrednotah. Lahko celo predvidimo enkrat doma izdelana darila. Skrivaj kaj narediti ima velik čar in veliko čustveno vrednost, to je dogodek, ki povezuje dosti bolj kot draga darila. Spremljevalni dogodek pa postane center praznikov.

Marko Juhant za Kočevar&Krošnjar, december 2014

Komentarji