Kočevarjeva Osebnost leta 2016 – dr. Stanko Nikolič

0

V uredništvu smo se odločili, da ob koncu leta izpostavimo osebnost, ki je v zadnjih desetletjih močno zaznamovala kolpsko dolino in jo nagradimo z nazivom Osebnost leta 2016. Laskavi naziv je pripadel izjemnemu človeku, ki z uresničevanjem svojega poslanstva že več kot 50 let predstavlja gonilno silo Kostela, dr. Stanku Nikoliču. Upokojeni zdravnik in predsednik TŠD Kostel z neomajno voljo in energijo daje svojemu kraju mogočen pečat. Človek z velikim srcem je zaslužen za razcvet, povezovanje in prepoznavnost kostelske pokrajine. Za plodno sodelovanje in vidne sledi, ki jih pušča njegovo delo na lokalni in državni ravni, mu je Turistična zveza Slovenije že leta 2010 podelila zlato plaketo.

Dr. Stanko Nikolič, plemenita osebnost, ki nikoli ne ruši, temveč vedno le gradi in povezuje, vodi društvo vse od ustanovitve leta 1991. Društvo se lahko pohvali z več kot 50 prireditvami na letni ravni. Od že tradicionalnih mednarodnih športno-rekreativnih spustov in očiščevalnih akcij po reki Kolpi, pohodih, tekih, do kulturnih prireditev in natečajev, kot je Natečaj za najbolj urejeno okolico Kostelske hiše, vikendov, poslovnih prostorov in javnih površin. Društvo organizira razna predavanja, delavnice in tečaje na temo turizma, sadjarstva, čebelarstva, zeliščarstva, zdrave prehrane, urejanja okolja, … Pred trinajstimi leti so obudili tudi klekljarsko izročilo. Vsako leto organizirajo tečaje klekljanja v sodelovanju s čipkarsko šolo Jurija Vege iz Idrije. Ena od temeljnih dejavnosti društva je tudi izdajanje knjig, ki opisujejo območje, zgodovino, prehrano, kulturne in naravne vrednote, zgodbe o Kostelcih. Po zaslugi društva je Kostelska rakija pridobila blagovno znamko z geografsko označbo. Našteli smo le peščico od številnih aktivnosti, za katere je zaslužen tako predsednik dr. Nikolič kot njegovi člani. Več o društvu preberite na povezavi www.tsdrustvo-kostel.si.

srecanje-na-meji-5
Tradicionalno novoletno srečanje slovenskih in hrvaških predstavnikov policije, obmejnih organov, svoj čas tudi carine, katerega organizator je bil dr. Nikolič.

Podeželski zdravnik (tudi) graditelj mostov med narodi

“Ko se ozrem v preteklost, se mi zdi, da je teh več kot 50 let minilo, kot bi udaril z dlanjo ob dlan. Res je, da se je od daljnega leta 1964 v tej dolini veliko spremenilo, saj so zaselki, vasi in občina dobili svojo podobo, o kateri smo lahko takrat le sanjali, a najbolj odtehta to, da so ljudje ostali ljudje,” večkrat razloži dr. Stanko Nikolič, od leta 1991 predsednik Turistično-športnega društva Kostel.

Upokojeni zdravnik iz Kostela, ki šteje 85 pomladi, je ves čas gonilna sila odročnega podeželja v zgornji dolini Kolpe. Po končanem študiju na medicinski fakulteti v Beogradu je sprva delal v Vojvodini. Prisluhnil je slovenskim zdravnikom, zakoncema Zmagi in Francu Bidovcu ter Ivu Lavriču, ki so mu svetovali, naj pride delat v Slovenijo.

“Podeželski zdravnik bom torej. Tega se nisem bal, še več, ponujala se mi je možnost, da resnično zaživim z ljudmi, svojimi pacienti, ki jih bom lahko srečeval večkrat na dan, na cesti, v trgovini, na pošti, veselici ali ob kakem žalostnem obredu.

Že po prihodu v to okolje sem začutil sožitje s krajani,” se spominja Stanko Nikolič.

Svojo zagnanost je usmeril v gradnjo zdravstvenih postaj v Vasi, Dragi, Osilnici, Predgradu in v Strugah. Nikogar, vsaj na demografsko ogroženih območjih, ni sram povedati, da je za oživljanje “od boga in države” pozabljenih vasi, veliko prispevala tudi JLA. S stroji, zaradi slabo dostopnega območja, večkrat tudi ročno, so prebili ceste do skoraj praznih vasi, napeljali vodo in pomagali pri posodobitvi druge infrastrukture.

“Vojska nam je vedno priskočila na pomoč,” se ozre in kaže na cesto od Mirtovičev proti Osilnici. Po osamosvojitvi, ko so morali vaščani Osilnice do svojega doma čez ozemlje Hrvaške, saj ceste po slovenski zemlji ni bilo, je Stanko Nikolič le prižgal luč upanja za te kraje.

“Naletel sem na razumevanje ozkega kroga ljudi s kočevske občine, prisluhnili so mi tudi nekateri v državi, tako da so leta 1993 stekla dela za obnovo stare vaške poti med Petrino in Mirtoviči.”

Nerad govori o hudem boju z gostujočimi okoljevarstveniki in oblastjo, ki so skušali na vsak način ustaviti obnovo ceste. Leta 1994 so jo le odprli.

“Če je ne bi, bi bila dežela Petra Klepca dolgo odrezana od matične države,” je prepričan. Le nekaj dni po tistem, ko je po več kot petdesetih letih po tej cesti oživel promet, je predčasno odšel v pokoj. A svojega dela ni ustavil, saj je znal že kot podeželski zdravnik ljudi motivirati za prostovoljno delo, danes nekoliko pozabljeno človeško dejavnost.

Turistično-športno društvo Kostel, ki je s paleto svojih dejavnosti zgled več kot 400 društvom v Sloveniji, vodi od ustanovitve. Vsaka vas, tudi oddaljeni zaselek, je lično okrašena s prepoznavnimi tablami, napisi in smerokazi kakršnih v Sloveniji zagotovo ni. V društvu, vanj je vključena skoraj polovica občine z nekaj več kot šesto dušami, deluje več sekcij, ki dajejo težo izobraževanju in pripravijo več kot 50 prireditev na leto. Posebna skrb je okolje, tudi reka Kolpa, ki je na leto gostiteljica najmanj petih ekoloških spustov in očiščevalnih akcij.

»V okviru vseslovenske akcije »Moja dežela, lepa in gostoljubna,« izvajamo svoj projekt »Kostelci, očistimo pred svojim pragom«. Prav presenetljivo se je dobro prijela, izstopa pa množičnost, ki se kaže tudi v velikem odzivu pri vsakoletni ocenjevali akciji urejenosti hiš, poslovnih prostorov in bivalnega okolja,« je ponosen dr. Nikolič.

Društvo je že ob ustanovitvi svoje korenine pognalo tudi onstran Kolpe, v hrvaški občini Delnice. Nikoli pretrgane stike z ljudmi ob mejni reki in celega Gorskega Kotarja je dr. Nikolič pristno pletel še v času opravljanja svoje poklicne službe. Oplemenitil jih je s sorodnim društvom za turizem in šport iz Broda na Kolpi, ki ga vodi Davorin Dado Klobučar.

Dada, ki je bil svoj čas izjemno nadarjeni košarkar na Reki, dr. Nikolič pozna še kot otroka. Njuni novejši projekti so naleteli na podporo tudi v Ljubljani in v Zagrebu.

»Ko je Kolpa postala schengenska meja, smo pobudi, da bi zaradi domnevne večje varnosti zaprli in celo porušili nekatere manjše mostove na Kolpi, rekli ne. Na nekem shodu so ljudje, ko je vse kazalo, da bodo na bregu reke le peli težki stroji, združeno citirali nobelovca Iva Andrića: »Ne rušite mostove, morda se boste nekega dne po njih vrnili.« In imeli s(m)o prav, saj sta v teku projekta za obnovo mostov Slavski Laz – Čedenj, Grintovec – Turki in visečega mostu v Srobotniku. To res lahko štejemo kot prvo zmago podeželja skupnega prostora, na drugo, ko bo zagotovljen denar iz strukturnih skladov, pa še čakamo,» dr. Nikolič ne skriva zadovoljstva. Društvi, pobudo je dal sam, kot večja skupna projekta podpisujeta tudi tradicionalno božično-novoletno srečanje na meji in nočni tek po dolini Kolpe.

»Ne le da tvorno sodelujemo, mi pravzaprav rišemo nov zemljevid sicer večstoletnega sožitja ljudi na bregovih Kolpe. Tudi zaradi tega sva pred devetimi leti prvič sklenila, da na skupno snidenje povabiva uniformirane može policije in carine, predstavnike občin, šol in drugih. Cariniki, s katerimi smo zelo tvorno sodelovali, so pred pol tretjim letom odšli. Naj kmalu pade tudi schengenska meja,» je navdiha poln Klobučar. Prvi meddržavni nočni tek sta društvi pripravili prvega julija 2013, ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo.

Kostelsko društvo seveda pod neutrudno doktorjevo taktirko ves čas odstira skrivnosti pozabljene kostelske preteklosti. Tako so pred trinajstimi leti obudili klekljarsko izročilo. Ta obrt spretnih ženskih prstov je kmalu po nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pri vsaki kostelski hiši zaposlovala sleherno deklico, mamo, babico. »Od takrat izvajamo tečaje in širimo krog udeleženk, ki smo ga ob koncu lanskega leta sklenili z izdajo lične knjige. Knjige in publicistična dejavnost so sicer ena izmed temeljnih poslanstev društva, saj jih je bilo doslej napisanih najmanj deset. V eni izmed njih pa pred tremi leti umrli Peter Svetik, oče Geosa (geometričnega središča Slovenije v Vačah), sicer kostelski zet, se je na nagovor doktorja podrobno lotil opisovanja žlahtnosti Kostelske rakije, ki je po zaslugi društva pridobila blagovno znamko z geografsko označbo. Šilček s to kapljico strežejo (menda) tudi bruseljskim uradnikom.

Milan Glavonjić

dr-2
Dr. Nikolič s predsednico Turističnega društva Kočevje Darjo Delač Felda in Dadom Klobučarjem, predsednikom Udruge za šport iz Broda na Kolpi,  na eni izmed očiščevalnih akcij.

“Lahko rečem, da našega doktorja nisem nikoli “spoznala”, enostavno je od vedno bil prisoten v naših  življenjih. Sicer se ne spominjam, da bi me kdaj zdravil kot doktor medicine (sicer  edini v kraju). Spominjam pa se otvoritve obnovljenega mostu v moji rojstni vasi, postavitve prve ulične svetilke ali pa male svečanosti ob asfaltiranju vaške ceste. Povsod je imel vlogo tistega najbolj zaslužnega, ki reže trakove. In to je bilo veliko pred samostojno občino Kostel. Dejansko so bile takrat okoliščine za razvoj kraja najmanj zavidljive. Namenoma ali ne se je ta del države prepuščal pozabi in izseljevanju. In v teh okoliščinah je dr. Nikolič oral ledino z izgradnjo osnovne infrastrukture v dolini. Verjel je v razvoj kraja veliko preden so ostali upali o tem razmišljati. V tem hipu v Kostelu ni vasi, kjer s svojim delovanjem ne bi pustil pečata.

Z delom v TŠD Kostel sem pričela še kot osnovnošolka. In tudi sicer je bilo prostovoljno delo takrat veliko bolj razširjeno in cenjeno kot dandanes. TŠD Kostel od svoje ustanovitve dalje pod taktirko dr. Nikoliča ni tipično društvo, saj velik del aktivnosti še vedno posveča razvoju kraja, ohranjanju naravnega okolja in vsesplošnemu izobraževanju članov in krajanov.

Drugače pa je delo z dr. Nikoličem dejansko ena sama velika anekdota. S svojim neponovljivim značajem poskrbi, da te pripelje na rob živcev in v isti minuti “ohladi”, posluša tvoje mnenje in ga upošteva (pa hkrati uspe narediti stvari po svoje), presliši vse negativno in gre z neverjetno voljo vedno in izključno samo naprej. Veliko ljudi poznam, ki delajo prostovoljno, ker je to – saj veš, za Nikoliča. Dejansko pa s tem naredijo veliko, tako zase kot za kraj.

Srčno upam, da bo prej ali slej vsak posameznik v Kostelu spoznal, da toliko kot je naš doktor naredil za ta kraj (in to prostovoljno), ne bo zlepa nihče.

In še za vse, ki me tu in tam vprašajo, zakaj in kako sem izbrala tesno sodelovanje z doktorjem: v stvari je on izbral mene. Kot je nekoč rekel: »Kot doktor sem marsikateremu detetu v tej dolini pomagal  na svet. In sem kar takoj izbral tiste, ki bi mi znali biti koristni, ko porastejo.« Oziroma z njegovimi besedami: »Ja sam jih porodio i neke odmah odabrao!«

Čestitam dr. Nikoliču za to priznanje in v veliko čast si štejem, da sem med “izbranimi”, ki lahko spremljamo in po svojih močeh pripomoremo k njegovemu delu!”

Nataša Letig Žagar, TŠD Kostel

“Dr. Stanko Nikolič pooseblja Turistično-športno društvo Kostel; pravzaprav pooseblja celotno turistično dogajanje ob Kolpi. Njegova zasluga je tako, denimo, akcija Kostelci, pometimo pred svojim pragom, tekmovanje krajanov, ki poteka v okviru vseslovenskega projekta TZS Moja dežela – lepa in gostoljubna. S TŠD Kostel in kostelsko tamburaško skupino se tudi vsako leto predstavlja na sejmu Alpe-Adria: Turizem in prosti čas v Ljubljani.

Dr. Nikolič je poln energije, pri delu neustavljiv in odličen organizator. Izvrsten je pri spodbujanju ljudi k sodelovanju in povezovanju; na subtilen, nevsiljiv in simpatičen način mu uspe, da »doseže svoje«. Poleg tega je do ljudi izjemno pozoren, vedno pokliče na TZS in povpraša po novostih, povabi na katero od prireditev v svojih krajih, … Pa tudi hudomušen je – ob postavitvi žice na meji je sporočil, da pripravljajo nov spominek: košček žice v darilni škatlici!

TZS mu je leta 2010 podelila zlato plaketo za plodno sodelovanje in vidne sledi, ki jih pušča njegovo načrtno delo na lokalni in državni ravni.”

Karmen Burger, Turistična zveza Slovenije

“Dr. Stanka Nikoliča sem spoznal pred mnogimi leti kot zdravnika, ki je bil na voljo ne samo slovenskim, ampak tudi hrvaškim prebivalcem kolpske doline. Zadnjih 15 let intenzivno sodelujeva kot predsednika društev v sklopu številnih projektov, ki združujejo hrvaško-slovenski narod.

Doktor je človek, ki je gradil ceste, obnavljal mostove, nikoli rušil, temveč spodbujal sodelovanje med ljudmi v teh krajih. Je živa legenda, kateremu kot sodelavcu in predvsem prijatelju želim dolgo življenje, še daljše od življenja njegovega deda Žike, kar pomeni več kakor 107 let. To mu od srca želi njegov vdani prijatelj,”


Dado Klobučar 

 

“Dr. Nikolič je pravzaprav skozi leta v kostelski dolini postal prava “legenda”. Desetletja je vpet v življenje Kostelcev na najrazličnejših področjih, pa naj bo to njegovo profesionalno medicinsko področje, ali vsa druga področja, na katerih je bil in je še vedno aktiven.
Moje osebno sodelovanje z doktorjem je sicer kratkotrajno, vendar polno zanimivih dogodivščin. Doktorja bi z nekaj besedami opisal, kot izjemno delovnega človeka, kateri s svojo voljo, predvsem pa z vztrajnostjo uspe realizirati aktivnosti na različnih področjih.
Ob vseh priznanjih, ki jih je za svoje delo prejel dr. Nikolič, pa bi pozdravil odločitev uredništva časopisa, kateri je prvi tudi v lokalnem okolju prepoznal njegovo plemenito delo ter mu podelil naziv osebnost leta. Doktor, iskrene čestitke!

Aljoša Beljan

“Dr. Nikolč je svojo poklicno kariero v največji meri posvetil ljudem na podeželju, na obrobju bivše občine Kočevje. Za občini Kostel in Osilnica je bil motor razvoja. Ob tem je promoviral zdrav način življenja in aktivnosti za omilitev posledic obolenj na primer zaradi osteoporoze, srčno – žilnih obolenj. Vse skupaj je nadgradil s promocijo športa. Tek, hoja, kolesarjenje, čolnarjenje so v tesni povezavi z našimi naravnimi danostmi. Skrb za okolje in urejene vasi je povezal v turistično ponudbo in s tem zgradil blagovno znamko Kostela, ki je prepoznavna doma in v tujini. Zagotovo je oblikoval način življenja vseh, ki smo se vključili v njegove aktivnosti. Lahko ga bi opisal kot močno in vztrajno osebnost.”

Janko Veber

dr-4
Dr. Nikolič v družbi prelestne dame Marije na enemu od sejmov na mestni ploščadi v Kočevju.

Življenjepis

Rojen je bil 13.10.1930 v majhni vasici pri Loznici v Srbiji kot prvi od štirih otrok v skromni kmečki družini. Ni imel lepega otroštva. Oče je odšel delat v tujino, mama pa mu je umrla pri osmih letih starosti. S sestrami je živel pri teti, ki je imela že sama veliko otrok. Že kot majhen fant je moral za preživetje delati na kmetiji in skrbeti za svoje tri sestre.

Med drugo svetovno vojno je bil partizanski kurir. Četniki so mu bili na sledi, zato je pobegnil v Beograd. V svoj rojstni kraj se ni nikoli več vrnil.

Kot sirota je v Beogradu živel v dijaških domovih. Podnevi je delal različna fizična dela, ponoči pa se je učil, tako je končal srednjo šolo, gimnazijo in se pri 23 letih vpisal na medicinsko fakulteto. Kot študent se je vsak leto udeležil mladinskih delavnih brigad. Po končanem študiju je eno leto delal v manjšem kraju blizu Beograda. Pri starosti 32 let ga je oče, ki ga je vrsto let brezuspešno iskal, našel preko Rdečega križa. Šel ga je obiskat v Nemčijo in pri tem prvič spoznal Slovenijo. Nad njo je bil navdušen, in ko je dobil ponudbo za delo za dve leti, jo je takoj sprejel. V Slovenijo je prišel z družino leta 1964 in ostal celo življenje.

Kot zdravnik je delal v treh zdravstvenih postajah: Osilnica, Fara in Banja Loka. Po velikosti je pokrival največji teren v Sloveniji, ki je segal od Kočevja do Delnic, skrbel je za cca. 5000 pacientov, ki so bili narodnostno mešani (Slovenci, Hrvati). Vseskozi se je izobraževal. Kot eden prvih zdravnikov je vpisal specializacijo iz splošne medicine. Ker tedanje vodstvo zdravstvenega doma o tem ni imelo posluha, se je sam izobraževal. Tri leta je, vsak dan ob redni ambulanti, hodil na predavanja in izpite v Reko in študij uspešno zaključil.

Kasneje je vpisal še študij iz tradicionalne medicine in akupunkture v Zagrebu.

Ob vsem delu zdravnika je našel še čas in energijo, da je organiziral obnovo in izgradnjo cest, vodovodov in zdravstvenih postaj. Po upokojitvi je nadaljeval z aktivnostmi v različnih društvih in prispeval k prepoznavnosti kraja Kostel.

Vodilo v njegovem življenju je bilo delo, učenje, nesebična pomoč ljudem, boriti se za pravico in premikati meje nemogočega.

Tatjana Furlani, hči

dr-1
Dr. Stanko Nikolič z Nušo Bakovič na tekmi za rekreativni pokal v Dolu.

 

Komentarji