OSEBNOSTI RIBNIŠKE DOLINE, generali/okrogle obletnice 2014

0

General Chesarek Ferdinand.  Ribniška dolina in njena naselja so v preteklosti dala številne zaslužne može, znamenite Slovence, ki so vidno prispevali h kulturnemu, umetnostnemu, socialnemu in splošno gospodarskemu razvoju.

Pojdi kamorkoli,

zmeraj te ostane nekaj tam,

kjer si se rodil…

Ciril Zlobec

Ribniška dolina in njena naselja so v preteklosti dala številne zaslužne može, znamenite Slovence, ki so vidno prispevali h kulturnemu, umetnostnemu, socialnemu in splošno gospodarskemu razvoju v širšem slovenskem merilu, nekateri pa tudi zunaj meja naše dežele.

Med temi osebnostmi so tudi nekatere manj poznane. Če bi danes vprašal mlajšo generacijo ali je ribniška dolina imela generale v svoji zgodovini, bi težko dobil pritrdilni odgovor. Pa vendar, tudi ribniška dolina je imela generala in sicer generalmajorja  in prvega poveljnika vojnega letalstva NOVJ (narodno osvobodilne vojske Jugoslavije) in JA (jugoslovanske armade) Franca Pirca. Med generale ribniškega rodu se prišteva tudi Chesarek J. Ferdinand – »Ches«, general s štirimi zvezdicami (armadni general).

General France Pirc (iz knjige Čuvari našeg neba)

France Pirc v usnjeni obleki kot mlad pilot (last Darka Bistrovič)

Žena in hčerka generala Pirca (last Darka Bistrovič)

In kaj predstavlja čin generala? General je najvišji čin poveljnika kopenske vojske in vojnega letalstva, ki poveljuje združeni taktično-operativni enoti (diviziji in višji) ali pa vojaški ustanovi podobne ravni. Enakopraven je činu admirala v vojni mornarici.

V letošnjem letu mineva okrogla obletnica obeh generalov (60 – letnica smrti generala Pirca in 100 –  letnica rojstva generala Češarka) zato je prav, da spoznamo njuno življenje in delo.

FRANCE PIRC, general – major letalstva je bil rojen 22. januarja 1899 v Žimaricah pri Sodražici v revni kmečki družini. Med prvo svetovno vojno, so ga leta 1916 vpoklicali v avstro – ogrsko vojsko, kjer je končal oficirsko šolo. V Jugoslaviji  so ga sprejeli v vojaško službo; končal je izvidniško, pilotsko in lovsko šolo ter generalštabni tečaj. Aprila leta 1941 je bil komandant 2. lovskega polka jugoslovanskega vojnega letalstva, 1941 – 1943 je bil načelnik operativnega odseka letalstva NDH. Po razpadu Kraljevine Jugoslavije je veliko pilotov pristopilo k letalstvu NDH. Pristopili so iz različnih vzrokov, najvažnejši pa je ta, da so morali nekako preživeti  in svojim družinam zagotoviti sredstva za preživetje. Šele kasneje so se lahko opredeljevali za ali proti okupatorju in to dokazovali s prebegi v partizane. Pirc je v letalstvu NDH imel sledečo funkcijo”Glavar stožera zapovjedništva bojnog zrakoplovstva NDH”. Ta položaj mu je omogočal, da je narodno osvobodilnemu gibanju dajal razne podatke s katerimi je sodeloval od samega začetka. Iz letalstva NDH so se pojavljali pobegi v partizane, k Sovjetom ali pa zahodnim zaveznikom. Tudi Pirc se je odločil za pobeg in dne 21. oktobra 1943, ko je bil na službenem potovanju z letališča Banja Luka – Zalužani na letališče Mostar – Jasenica, pristal pa je v okolici Bugojna. Letel je z letalom  FIAT AVIA FL-3. Zaradi tega prebega so mu ustaši na zverinski način ubili člane ožje družine (ženo in hčerko). Po ukazu vrhovnega štaba NOV in POJ je bilo letalo premeščeno v Livno, kjer je bilo umeščeno v sestav Prve zračne baze.  Pirc je prišel v Vrhovni štab NOV Jugoslavije, ki je bil takrat v Drvarju. Imenovan je bil za “Načelnika vazduhoplovnega odelenja pri VŠ NOV in POJ” kot polkovnik in skupaj z maršalom Titom sodeloval pri pogovorih z Angleži o šolanju in oborožitve prvih partizanskih eskadrilj. Dne 15. marca 1944 je odšel v Kairo na pogovore z zavezniki o prehodu kraljevih letalcev, ki so po kapitulaciji SHS preko Grčije prispeli v Egipt, v partizanske vrste. Ti letalci so do takrat leteli v sestavi angleškega letalstva RAF.

Po vrnitvi v Drvar in nato nemškem desantu ter poskusu uničenja VŠ in zajetju Tita se je skupaj s Titom umaknil na Vis, kjer nato zasledimo “Vazduhoplovno odelenje pri VŠ”, nastanil se je v naselju Borovik. Od tu je odšel zopet v Afriko na kontrolo partizanskih letalcev, ki so se šolali na severno afriških letališčih. Vrnil se je 16. junija 1944. Poročal je o oblikovanju prve lovske eskadrilje ( No. 352 YUGOSLAV SQUADRON RAF), ki je bila ustanovljena 22. aprila 1944 in o poteku priprav za ustanovitev druge eskadrilje No. 351.

Od 29. oktobra 1944 do 1. oktobra 1946 je bil komandant letalstva NOVJ in JA. Leta 1946 je kot general – major odšel v diplomatsko službo, kjer je bil od leta 1946 do 1949 jugoslovanski veleposlanik v Argentini; po odpoklicu je ostal tam kot emigrant, vendar se je pozneje vrnil in živel v Beogradu.

Čin polkovnika mu je bil priznan leta 1943,  v čin general – majorja pa je bil povišan 1. septembra 1944. Odlikovan je bil z priznanjem/redom partizanske zvezde I. reda in redom/priznanjem bratstva in jedinstva I. reda. Umrl je 22. junija 1954, v domačem kraju pokopan je na pokopališču v župniji Sodražica. Na nagrobniku je poleg staršev napis sin France, general aviacije.

CHESAREK J. FERDINAND – “Ches”, general s štirimi zvezdicami (armadni general), je bil rojen 18.2.1914 v Calumetu, država Michiegan. Njegov oče Jožef Češarek, rojen 1889 v Ribnici na Dolenjskem,  je že 1906 prišel v ZDA in kasneje postal novinar in glavni tajnik Slovensko-hrvaške zveze. Omenjen je v ES. Njegova mati, Mary Pontello, sodeč po priimku – Italijanka, je rodila štiri otroke. Ferdinand je bil drugi. Že kot otrok si je želel postati častnik, pa je tako po končani srednji šoli 1934 bil, kot drugi Slovenec, sprejet na znano vojno akademijo West Point. Po štiriletnem šolanju je akademijo uspešno končal kot topniški poročnik. Kot major in poveljnik topniškega diviziona je sodeloval pri zavezniškem izkrcanju v Normandiji, kasneje pa v bojih v severni Franciji in Nemčiji. Za vojne zasluge je prejel številna odlikovanja in priznanja. Sodeloval je tudi v korejski vojni. Po vrnitvi v ZDA je končal vse visoke vojne šole, obenem pa je magistriral iz poslovne administracije in menedžmenta. Kot polkovnik je bil decembra 1958 imenovan na položaj pomočnika državnega sekretarja za obrambo za mednarodne zadeve, zatem pa je opravljal visoke dolžnosti v ameriških enotah stacioniranih v Evropi, kjer je bil 1961. povišan v čin brigadnega generala. Od 1962 do 1964 je bil nato pomočnik načelnika za logistiko v skupnem generalštabu ameriške vojske. Sodeloval je tudi pri planiranju zračno-pomorskega desanta na Kubo oz. v “Zalivu svinj”. Potem je postal glavni inšpektor ameriške vojske in nato član vojaškega komiteja OZN. Ko je zatem 1969 povišan v čin generala s štirimi zvezdicami, in je tako kot prvi izseljenec slovenskega rodu dosegel najvišji ameriški generalski čin, je obenem prevzel tudi zelo odgovorno dolžnost poveljnika glavnega logističnega poveljstva ameriške vojske. Šlo je dejansko za največjo logistično organizacijo, ki je imela v svetu številne baze in letni proračun okrog 15-25 milijard dolarjev. Prejel je najvišja ameriška odlikovanja za vojaško službo in ob upokojitvi 1970 tudi osebno Niksonovo zahvalo. Bil je izredno cenjen kot človek in prijatelj in naravnost briljanten kot častnik in poveljnik. Znan je bil po nadimku “Ches”. Njegov delavnik je trajal navadno 12-16 ur. Tudi po upokojitvi ni miroval. Postal je podjetnik in lastnik treh privatnih družb. Bil je izreden pevec, dober športnik in ljubitelj konj. Seveda pa je bil najbolj znan po ribniškem humorju. Njegovo reklo iz očetove domovine se je glasilo: “Trije Srbi – armada, trije Hrvatje – politična stranka in trije Slovenci – pevsko društvo!” Zato ni čudno, da je kot upokojenec pel tudi v cerkvenem zboru. Umrl je 1993.

Podatke zbral in zapisal Peter Lesar, zbiratelj

viri: Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, MK, Ljubljana 1994, str. 349,

Čuvari našeg neba, Vojnoizdavački zavod Beograd 1977, str. 327, 428,

Rokopis o letalstvu v Ribniški dolini, 2001 Franc Vesel Ribnica,

Spletišče VOJAŠTVO – MILITARY www.amis.net/marijank, generalmajor v pokoju

Marijan F. Kranjc, Ljubljana, (članek dr. Edward Gobetz – Slovenian Heritage).

Komentarji