Otrok, starši, šola, vzgoja in še kaj

0

Okrogla miza »Mladi in vandalizem« V  sredo, 12. 10. 2011, je v OŠ Ob Rinži potekala okrogla miza z naslovom Mladi in vandalizem. Nabor govornikov je bil širok in raznovrsten. Namen slabe dveurne razprave je bil poiskati vzroke in tudi ukrepe, ki bi v prihodnje tovrstne in družbeno nezaželene aktivnosti mladih preventivno in kurativno odganjale in preprečevale.Kot prvo naj povemo, da v nadaljevanju članka ne obsojamo nikogar. Kvečjemu lahko obsojamo le dejanja storilcev, pri čemer smo VSI enotni in sklepčni, da so storjena dejanja odraz objestnosti, nerazumevanja, neznanja in nezavedanja ter tako in s tem za sodobno družbo popolnoma neskladna in vsestransko škodljiva.Kot drugo naj povemo, da zaradi kompleksnosti, (medsebojne) povezanosti pojmov in navsezadnje omejenosti članka, ne bomo navedli vsega, kar je bilo na okrogli mizi povedano. Omejili se bomo zgolj na najpogostejše slišane vzroke in z njimi povezane možne rešitve. Naj še povemo, da vedno obstajajo tudi pozitivne izjeme in vzori, ki jim je nadvse vredno slediti ter v tem članku (žal) niso navedeni. Obljubim, da v drugem bodo. Začnimo z nekaterimi dejstvi, ki nam bodo malo olajšala nadaljnje delo. Čeprav število kaznivih dejanj upada, po drugi strani pada tudi starostna meja za tovrstna dejanja. Ta se giblje med 8 in 12 odstotki za starost med 14. do 17. letom, kar pomeni, da je v grobem vsak deseti prekrškar mladoleten. Dejstvo je tudi, da trenutno Kočevje sodi v sam državni vrh po odstotku brezposelnosti in odstotku ljudi z nizko ali nižjo izobrazbeno ravnijo.  Da ne izgubljamo potrebne dragocenosti – naših otrok, je bilo pogosto na razpravi slišati besedno zvezo kriza vrednot. Temu so lahko pritrdili tudi vsi trije ravnatelji osnovnih šol. Moč je namreč opaziti, da šole izgubljajo eno od svojih primarnih vlog vzgoje s tem, da izgubljajo bitko za otroke s starši. Da, prvi paradoks je ta, da namesto pakta učitelj – starš(i), obstaja danes prej pakt otrok – starš(i). Eden izmed pokazateljev tega je ta, da se starši  zelo slabo udeležujejo govorilnih ur (npr. v septembru se je na šoli od 279 otrok govorilnih ur udeležilo nekaj čez 100 staršev). Poleg tega so, kakor je opozorila gospa Likovič, za starše vse pomembnejše ocene, kot pa vedenje, katerega ocenjevanje smo na šolah popolnoma opustili.Drugi paradoks pa je ta, da se zaradi (pre)obremenjenosti in »natempiranega« delovnega in drugačnega življenja staršev istočasno izgublja tudi stik otrok – starš(i). Tako je na koncu vsak v bistvu prepuščen sam sebi, kar si še najmanj želimo za svoje otroke. Temu so zato (ne)razumljive kompenzacije staršev da, če se vrnemo nazaj, nekateri že kar slepo zagovarjajo svoje otroke. Na okrogli mizi je bil izražen enkraten primer tega. Namreč, pozno ponoči je težko opito 14-letnico domov pripeljala policija, na kar je isti trenutek mama mladoletnice “znorela” in policaje napadla, da se oni že nimajo kaj vtikati v njihove družinske zadeve in da naj jih pustijo pri miru.Tako preidemo na srčiko okrogle mize in problema – vzgojo. Pri tem imamo Napoleona lahko za imperatorja, celo antikrista v nekaterih pogledih. Vendar pa je ravno on nekoč izjavil, da se vzgoja otroka začne trideset let pred njegovim rojstvom. To je nekako v tem žanru povzel na okrogli mizi tudi gospod Mrvič, ki je rekel, da so otroci odraz nas samih, torej vzgojenih staršev. To, kar torej posluša in je deležen otrok doma, hočeš nočeš, prevzame za svoje.Za začetek je prav in dobro, da se vsi mi zavedamo teh stvari in da se lahko s tem znanjem le premaknemo naprej. Gospa Likovič je pri tem poudarila par potencialno dobrih rešitev in sicer, da je treba začeti delo pri mladih starših, ki naj s svojimi otroci gojijo enakovredni partnerski odnos in tako rešujejo probleme sproti. Vsi so bili tudi enotni, da brezdelje ustvarja pogoje za nadaljevanje obstoječe poti, saj mladi s tem skoraj nikakor ne morejo pridobiti smisla v življenju. Ob tem so opomnili in poudarili, da ni – sploh dandanes, ko toliko fakultetno izobraženih ljudi ne dobi službe, nobene potrebe, da osnovnošolci rinejo v gimnazije. Obstajajo namreč poklicne šole, kjer se beleži na trgu dela veliko pomanjkanje. In to je sedaj treba izkoristiti. Soglasnost je bila tudi v tem, da se rak ran ne da zdraviti samo s preventivo, pač pa tudi s kurativo. Zato potrebujemo jasne in odločne akcije, da na pogoste prekrškarje pritisnemo in jih poskusimo kar se da prevzgojiti. To se pravi z raznimi ustanovami, obveznim delom ali kakšnim drugim ukrepom.Na razpravi ni bilo prisotnih otrok, ki bi nam zaupali svoja mnenja. Biti starš je nedvomno najtežja naloga vsakega človeka – starša v njegovem življenju. To zavedanje je še toliko bolj pomembno danes, ko dejansko živimo v času, v katerem imajo otroci dostop do domala vsega. Vendar je to Vse lahko zelo varljivo. Potrebno jim je (samo) še bolj prisluhniti, se pogovarjati in nasploh zaupati ter predvsem jim naložiti tudi obveznosti in naloge, seveda v zdravih merah. Hočem povedati to, da smo vsi složni, da se jim vrstni red pravic in obveznosti obrne: prvo obveznosti in šele nato pravice. Le tako bomo lahko skupaj zgradili lepšo in boljšo prihodnost za narodov blagor.    Sergej Ambrožič