Po medvedovih stopinjah: prvič 73 pohodnikov, šestič že 2002

0
20. aprila 2019 se BO več kot 2.000 pohodnikov podalo na že 6. BRBL vzdržljivostni pohod Po medvedovih stopinjah. FOTO: Turistično športno društvo Po medvedovih stopinjah.

Kočevski rog je največji slovenski gozd, 35 kilometrov dolgo in 15 kilometrov široko kraško višavje med Kočevskim poljem in dolino reke Krke. Gorsko podnebje s celinskimi vplivi in rastjem, primernim za apnenčasta tla, preraščena s strnjenimi jelovo-bukovimi gozdovi. Z vseh smeri nas obdaja le neokrnjena, tiho prežeča in po svoje razmršena svoboda narave. Naselja, ki so tukaj stala med drugo svetovno vojno, so zdaj že opuščena, a še kako pomembna za kočevsko, celo slovensko zgodovino. Odkar se je začelo gozdove intenzivno izkoriščati, se je tu (hvala bogu) ohranilo še nekaj pragozdnih rezervatov, največji in najbolj poznan je denimo Rajhenavski pragozd. Predenj ga obiščemo, se moramo obvezno (lahko tudi s pomočjo markacij medvedjih šap na drevesih) ustaviti še pri Kraljici Roga – jelki, ki je najvišje, najstarejše in najdebelejše živo bitje v Rogu. To »superdrevo« je staro okoli 500 let, visoko 32 metrov, široko 160 centimetrov, okoli debla pa meri kar 5 metrov.

To ogromno lepotico bodo lahko videli tudi vsi, ki so se prijavili na vzdržljivostni pohod Po medvedovih stopinjah in se bodo tako 20. aprila, na Veliko soboto, podali na 64 kilometrov dolgo Roško pešpot. Ta popelje pohodnike skozi mogočne gozdove Kočevskega Roga in očara že s svojo začetno (in hkrati končno) točko – Kočevskim jezerom in se nadaljuje… tja, kamor pač kažejo medvedove stopinje, markirane na debla dreves. Najprej mimo paleolitskega najdišča Željnskih jam, ki čudovito (sploh pozimi) naslikajo pradavnino ledenodobnih lovcev, ki so pred več kot dvema tisočletjema tam ukresali prvi ogenj. Nato jo ubere mimo treh gozdnih rezervatov z nenavadnimi gozdnimi pojavi, kjer lahko (no, če imamo srečo) ugledamo tudi katero izmed divjih živali. Medvedove šape nas nato popeljejo skozi opuščene kočevarske vasi, ki so jih prebivalci zaradi vojne vihre zapustili. Utrip mrke zgodovine na eni in čudovite narave na drugi strani nas navdaja s posebnimi domoljubnimi občutki. Na polovici poti pridemo na Vrh Roga, ki je s 1.099 metri najvišja točka Roške pešpoti in od koder se pot začne spuščati navzdol. Po dveh kilometrih prispemo do Žage Rog, kjer je vse do leta 1936 delovala gozdna železnica za prevoz lesa. Nadalje nas stopinje vodijo do naravne galerije Rajhenavskega pragozda, kjer vlada spokojnost, mir in tišina, vse naokrog pa nas obdajajo večstoletni orjaki, mogočne korenine in drugi pokazatelji nemotenega uveljavljanja zakonov matere narave. Čez par medvedovih šap prispemo do naše slavne »superjelke«, še nekaj kilometrov kasneje pa se bomo zaradi toplotnega in vegetacijskega obrata s pestrim rastlinstvom, značilnim za mrzli sever in gore, zavedli, da smo že v pragozdu Prelesnikova koliševka. Pot nas bo počasi spet pripeljala na rob naseljenega sveta, z razgledom na čudovito kočevsko dolino, vse dokler se mimo Oneka ne vrnemo »nazaj« na cilj oziroma štart, Rudniško jezero.

Kraljica Roga, druga najdebelejša jelka v Sloveniji.

Kot pravijo na Turistično športnem društvu Po medvedovih stopinjah, so »64 kilometrov kočevske divjine, 2.300 metrov nadmorske višine, znoj, žulji, utrujenost… na koncu pa nasmeh in sreča ob premagani poti« tiste karakteristike, zaradi katerih se na enega najtežjih slovenskih ekstremnih pohodov iz leta v leto prijavi več ljudi.

Dejstvo je, da ta pohod postaja eden izmed ključnih turističnih produktov Kočevske, ki je zaradi tega pohoda nedvomno postalo bolj prepoznavno, ne samo med ljubitelji pohodništva, pač pa tudi narave, športa na splošno in kulture, in to tudi izven meja. O sami ideji, izvedbi in tudi problemih oziroma ovirah organizacije tega ekstremnega pohoda smo se pogovarjali z Urošem Novakom, predsednikom Turističnega športnega društva Po medvedovih stopinjah in Tomijem Gavraničem.

Kako se je vse skupaj začelo? Od kod ideja za organizacijo tega pohoda?

»Začelo se je tako, da se je skupina prijateljev vsako leto ob koncu aprila odpravila na ta pohod. Potem smo nekega dne sedeli skupaj in se pogovarjali, beseda je nanesla na ta njihov pohod. »Ti, kaj pa če bi mi to malo bolj »javno« naredili, mogoče bi se pridružil še kakšen Kočevar…« Prepoznali smo tudi potencial Roške pešpoti, ki je seveda čudovita, polna takšnih in drugačnih naravnih lepot. Z njo so se ukvarjali predvsem gozdarji, kaj dosti ljudi pa se ni odpravilo pohajkovati po njej. Skratka, beseda je dala besedo in že naslednjega aprila smo organizirali naš prvi pohod, to je bilo leta 2014. Povabili smo prijatelje, obvestili poslušalce radia in prišlo je mislim da 75 pohodnikov. Vsi smo izbuljili oči, namreč, takšne številke nihče ni pričakoval. To nam je dalo vedeti, da moramo to zadevo še malce bolj resno zagrabit, priključila se je tudi Občina, saj je ugotovila, da gre za res dobro zadevo, prav tako tudi gozdarji, skratka, vsi so videli, da je zadeva zanimiva, dobra, da imajo ljudje to radi in potem se je začela zgodba konkretno razvijat. Drugo leto jih je bilo že 150, tretje 250, potem že 800, lani 1.500, letos pa že dobrih 2.000. Želimo, da pohod »raste« zelo počasi, ker, letos bi se – če ne bi seveda zaprli prijav že mesec in pol pred pohodom – prijavilo še enkrat toliko ljudi.«

Ravno to me zanima, zakaj omejitev 2.000 pohodnikov?

»Ja, pravzaprav gre za precej preproste razloge, zakaj smo se odločili za takšno omejitev. Ta pohod ima že od samega začetka postavljene zelo visoke standarde – varnostne, ekološke in pa tudi organizacijske. Mi poskušamo ljudem dati čim več, da odnesejo čim boljše spomine s Kočevske, da vidijo, da smo tukaj prijazni in povsem normalni ljudje. Če želimo to ohranjati, ne moramo kar naenkrat po domače povedano »zbezlati« in zadeva bi zaradi kvantitete izgubila na kvaliteti. Naslednja stvar je tudi varnost. Vedeti moramo, da mi takšno maso ljudi pošiljamo na obrob pragozda, v Kočevski Rog, kjer je seveda velika večina poti brez signala… doslej smo še vse ljudi varno pripeljali nazaj na štartno pozicijo oz. cilj. Seveda, bili so žulji, pekla so stopala, pekle so mišice… ampak kaj hujšega pa zaenkrat še ni bilo. Ta pohod je verjetno eden najbolj ekstremnih v Sloveniji. Že sama dolžina, 64 kilometrov je spoštovanja vredna, če pa dodamo še samo konfiguracijo proge, ki ti ne pusti počitka, neprestano gor-dol… vse do 2.300 višinskih metrov… Nenazadnje, štarta se zelo zgodaj, v temi, nazaj se spet pride v temi… to so res atributi, kjer je najpomembnejša varnost. Za pohodnike nas skrbi več kot sto, od organizacijskega odbora, Zavoda Kočevsko, pa gasilci, brez katerih se ne da, ekipa prve pomoči na posameznih kontrolnih točkah ali in tudi na poti

Ta pohod je – poleg tega, da je tako ekstremen – popularen tudi zaradi neke domačnosti, povezanosti, mi se res, kolikor se le da, poskusimo vsakemu posvetit, na pohodnike ne gledamo kot na številke pač pa kot na prijatelje, kolege, in ljudje so to začutili. No, »problem« tolikšnega števila pohodnikov so definitivno tudi prenočitve, saj so bile kapacitete zapolnjene že mesece, nekatere tudi leto nazaj. Sigurno, če bi morda še marketinško izstopili in promovirali pohod, bi definitivno dosegli 5.000 prijav, če ne celo presegli, a se je treba vprašati, ali res potrebujemo toliko pohodnikov naenkrat in kaj jim lahko ponudimo? Gremo raje počasi, z zmerno rastjo in ohranjanjem kvalitete.

Skupina prijateljev, »krivcev«, da se na Roško pešpot konec aprila odpravi vedno več ljudi.

Logistika pri takem projektu je neverjetna – od prevozov, parkirišč, hrane, pijače… No, da ne bo pomote, daleč od tega, da si ne želimo velikega števila pohodnikov, seveda so več kot dobrodošli, če ne denimo ne bi niti uvedli polovičk (31-in 33-kilometrske poti) a se vseeno želimo iz leta v leto počasi učiti in večati število mest

Od kod vse pa prihajajo pohodniki? Jih je veliko iz tujine?

»Hrvati, Avstrijci, Nemci, Italjani, imeli smo že Francoze, Madžare… ja, ta pohod se širi izven meja in tudi zato morajo biti postavljeni neki omejitveni pogoji. Velik problem tukaj je – kot sem že omenil – kje prespati? Kam dati ljudi? Zdaj spijo vse od Ribnice pa vse do Kolpe, tako da tudi s tem poskušamo kaj spremeniti in premakniti v smeri prenočitvenih kapacitet na Kočevskem. Je res, da je vsaj polovica pohodnikov s kočevskega oziroma bližnjih koncev, vseeno pa želimo udobje zagotoviti tudi pohodnikom iz drugih krajev. Tako letos uvajamo novost, in sicer, z našim pokroviteljem, avtobusnim podjetjem Nomago, organiziramo pohodne avtobuse, ki bodo štartali z različnih koncev Slovenije, da se lahko pohodniki pripeljejo in potem odpeljejo direktno na pohod oziroma s pohoda. To je prvi razlog, drugi pa je ekološki, namreč, želimo, da je pohod čim bolj naravi prijazen, z avtobusi se bomo tako izognili masi izpušnih plinov.«

Ali za letošnji pohod – poleg pohodniškega avtobusa – pripravljate še kaj novega?

»Ja, pohodniški avtobus, za drugo leto upamo na pohodniški vlak, imamo pa še nekaj novosti. Treba je vedeti, da je logistika tega pohoda zelo problematična, vse se namreč dogaja v Rogu, daleč v gozd, zato se zavedamo pomena dobre organiziranosti. Letos ukinjamo vodo v plastenkah, tako, da si bodo lahko pohodniki na kontrolnih točkah vodo nalili v bidone, ki jih bodo dobili na štartu. Za cisterne vode bo poskrbel Hydrovod in seveda gasilci. Potencial vidimo tudi v drugih, prav tako čudovitih poteh naših koncev, recimo ob Kolpi, kjer bi se prav tako dalo organizirati morda kakšen jesenski pohod… morda pa se enkrat spustimo tudi v to. Tudi letos bomo Kočevje »okrasili« s jumbo plakati in podobnim, da opomnimo še tiste, ki so na pohod pozabili, pa tudi zato, da malce pripomoremo k vzdušju in pričakovanju tega že skoraj »praznika«. Aha, še to, letošnja novost bo dodatni šotor, mize in klopi tudi na Žagi Rog, da se bodo ljudje lahko »dostojno« usedli za mizo, pomalicali, kakšno rekli… Ojačali smo tudi količino avtobusnih prevozov s kontrolnih točk.«

Tudi letos je častni pokrovitelj predsednik države, Borut Pahor, in sicer že tretje leto zapored, 20. aprila pa bo, kot pravi Uroš Novak, ob 12. uri celo uradno otvoril prehod v Rajhenavski pragozd na Žagi Rog, saj bo tedaj tam največ pohodnikov.

Kdo pa je najhitreje prehodil pot? Seveda ne gre za tekmovanje, smisel pohoda je točno to – pohod, po svojih zmožnostih in za svojo »zmago«, pa vseeno…

»Ja, res je, to netekmovalno naravnanost pohoda si res želimo obdržati, gre za športno rekreativni, sicer vzdržljivostni pohod. No, nekateri posamezniki so pot celo pretekli, in to vseh 64 kilometrov, tako da so od štarta do cilja potrebovali nekje 8 ur. Čas odhoda-prihoda sicer merimo za nas, a zgolj iz organizacijskih razlogov, da vemo, koliko ljudi še hodi, kje je kdo in podobno. Če bi začeli merit čas, bi ljudje postali tekmovalni in izgubil bi se celotni čar tega pohoda. Namreč, prijavljajo se cele skupine – prijatelji, sodelavci… vsako leto gre skupina policajev, vojska, učitelji, športni klubi… Skratka, poleg vsega je to tudi družabni dogodek. Na cilju potem vsak – poleg diplom – dobi tudi unikatno kolajno in že samo svoje zadovoljstvo podkrepi še s tem. Potem se seveda pohodniki usedejo, kaj pojejo, popijejo, »predebatirajo« izkušnjo in opazujejo fotografije, ki se vrtijo na platnu, vidijo sebe, prijatelje, znance… Res vlada toplo, domače vzdušje in nočemo, da tekmovalnost vse to podre.«

Se ljudje večinoma prijavljajo na celotno, 64-kilometrsko preizkušnjo, ali je več tistih, ki se odločijo za polovično pot?

»Pravzaprav je pol-pol, polovica se jih prijavi na celotno, 64-kilometrov dolgo pot, druga polovica pa na polovičko. Izmed teh se jih večina odloči za prvo, 33-kilometrsko polovico, čeprav je druga, 31-kilometrska, krajša. Sicer dva kilometra, a vseeno. Zakaj? Ker – vsaj kakor pravijo tisti, s katerimi smo se pogovarjali – se prvo leto odločijo prehoditi prvo polovico, naslednje leto pa potem svojo pot »izpopolnijo« še z drugo polovico. No, nekateri se seveda še bolje pripravijo in se odločijo za celo, načeloma pa je razlog prav ta.

Najmlajša pohodnica, ki je prehodila celotno 64-kilometrsko Roško pešpot, je imela komaj 10 let, najstarejša pa kar 76 let.

Ste se na pohod Po medvedovih stopinjah prijavili tudi vi, ali pa ste ga umestili med svoje cilje za prihodnje leto, dve? Niste povsem prepričani, če ste dovolj fizično (in psihično) pripravljeni? Se sprašujete, ali se boste znali primerno obleči, obuti, si zagotoviti dovolj primerne energije za takšno preizkušnjo? Na kaj morate biti pazljivi pred in med 64-kilometrskim (no, ali pa polovičnem) izzivu in še marsikaj drugega nam je razložil David Gole, diplomirani kineziolog:

Vzdržljivostni pohodi zahtevajo pripravljenost telesa z več vidikov. Pripravljeni moramo biti vsaj na treh področjih: energijska prehranjenost, mišično skeletni sistem, obutev in oblačila. V kolikor pa stremimo k čim krajšem času, torej visoki intenzivnosti hoje/teka, pa pridejo do izraza energijski procesi, ki so pogojeni tudi z zmogljivostjo srčno-žilnega in dihalnega sistema ter nekaterimi drugimi fiziološkimi procesi, ki se dogajajo pred in med aktivnostjo.

Kot prvo je treba poudariti, da morajo rekreativci oziroma tisti, ki se niti ne ukvarjajo s telesno aktivnostjo tako zelo pogosto, vedeti, kakšna hrana jim ni »težka« in kaj odgovarja njihovim prebavilom. Bistveno je, da v dnevu pred vadbo že začnete s polnjenjem energijskih zalog. To naredite tako, da v vsaj treh obrokih povečate vnos ogljikovih hidratov (krompir, riž, testenine…). Predvsem tisti, ki zelo pazite na dnevni vnos kalorij in omejujete vnos ogljikovih hidratov, boste s tem pridobili kar nekaj energije, ki se bo shranila v glikogenske zaloge. 3 do 4 ure pred aktivnostjo pa imate zadnji ogljikohidratni obrok brez prevelikih količin zelenjave in maščob. Tudi med samo telesno aktivnostjo naj bo vnos hrane omejen predvsem na ogljikove hidrate in nekaj beljakovin. Nekateri imate izkušnje z raznimi energijskimi geli in ploščicami, ki so dobra opcija zaradi hitre prebave in nizke stopnje obremenjenosti prebavil, poleg tega pa so tudi priročne. Pogosto se prakticira tudi vnos suhega sadja, ker vsebuje veliko instant energije. Pomemben je tudi vnos elektrolitov (po domače soli). Najbolje, da že dan prej obroke nekoliko bolj solite ter pojeste banano ali dve, da povišate vnos kalija.

Verjetno ni potrebno poudarjati, da morate biti na daljše ali na bolj intenzivne telesne aktivnosti dobro pripravljeni. V primeru vzdržljivostnega pohoda Po medvedovih stopinjah, je seveda potrebno paziti predvsem na mišice, ki so povezane z dolgotrajno hojo. Pri tem se ne smemo osredotočiti samo na mišice nog, temveč tudi na trup. Trup namreč stabilizira celo telo ter je center moči nog. Večina vas verjetno takoj pomisli na trebušnjake, vendar je to daleč od optimalne rešitve. Trup je namreč potrebno krepiti iz vseh strani tako dinamično kot tudi statično (osnove: upogibi in iztegi trupa, opore spredaj/na strani/zadaj). Zaradi specifike »medvedjega pohoda« je smiselno narediti tudi kar nekaj »terenskih kilometrov«, da se na bolj razgiban teren pripravijo tudi gležnji.

Na dan aktivnosti morate imeti pripravljena različna oblačila, da se prilagodite trenutnemu vremenu. To je seveda jasno vsakemu, vendar se vseeno pogosto pojavljajo posamezniki, ki niso vajeni razmišljati v tej smeri oziroma prezirajo ter precenjujejo svoje zmožnosti kljubovanja različnim okoliščinam, kar pa v naslednjih dneh pripelje do bolezni. S športnega vidika morajo biti oblačila lahka, zračna in udobna. Še posebej je potrebno biti pozoren pri spodnjem perilu in nogavicah, da ne ožulijo oziroma razdražijo kože. Obutev naj ne bo nova, ker ne veste, kako se vam bo »usedla« na nogo.

Kot je razvidno iz preteklih let, se takih pohodov udeleži večji del rekreativcev oziroma razmeroma neaktivne populacije, ki si to zada kot nekakšen izziv, druženje ali zabavo. Ravno zaradi telesne nepripravljenosti je težko oziroma praktično nemogoče deliti specifične nasvete. Pojavlja se namreč vrsta omejitvenih dejavnikov, ki izvirajo iz različnih dejstev. Upoštevate izkušnje drugih (tako dobre kot tudi slabe) in ne »rinite z glavo skozi zid«, seveda pa vztrajajte, kolikor se le da in premagajte svojo glavo.

Roška pešpot res da ponuja predvsem izkušnjo tišine in miru, ki jo marsikdo vsakodnevno vztrajno išče po mnogih gozdnih poteh, ki nam jih nudi Kočevska. Vsaj en dan v letu pa ponuja še marsikaj drugega. Druženje, zabavo, dobro voljo in nova poznanstva, ki nedvomno pretehtajo utrujenost, ožuljene noge in večkratno premišljevanje »kaj je meni tega treba bilo«.

N.Š.

Komentarji