Polaganje rok ni zgolj gostilniški izziv

0

Zapestje je pogosto osebna izkaznica rok, ki so kot najbolj uglašen stroj »obsojene« na nenehno usklajeno izvrševanje naših ukazov. Je tudi najkompleksnejši del telesa, ki ga sestavlja osem kostnih segmentov, povezovalcev med podlaktjo in dlanjo. »Z zapestjem lahko premikamo meje nemogočega,« pravi rek. Nanj veliko stavijo tudi številni športniki, ki kot orodje uporabljajo žogo, navsezadnje je v korist še posebej takrat, ko je treba pred množico pokazati moč svojih mišic, denimo s hitropoteznim polaganjem rok. Zmagovalec naj bi tako opozoril na svojo dominantnost na celi črti, ne dvomi večina onih, ki se zvijanja rok lotevajo za prestiž – ob gostilniških mizah.

»Pridite in se prepričajte, da je to pravzaprav borilni šport med dvema »bolj postavnima«, ki morata biti zelo dobro podučena s tekmovalnimi pravili. Slednja so sicer spisana le v nekaj odstavkih, a so ravno zaradi tega še bolj natančna in obvezujoča,« nas poduči Andrej Hribar, prvi mož Armwrestling-a (polaganja rok) zveze Slovenije . In poudari, da je zapestje res »motorček« naše roke, ampak, da si lahko kos sebi enakim (mišičastim) orjakom, je treba imeti zagotovo še močne prste, podlahtnico, bicepse in ramo ter delno tudi hrbtenico. Z vajami (najpogosteje v fitnesu) enakomerno krepijo in klestijo celotno podobo telesa, za skladnost rok pa uporabljajo nekaj posebnih jeklenih naprav, tudi v podobi »namišljenih« nasprotnikov.

»Tekmovanje, pred tem se nasprotnika ogrevata, poteka stoje, z obema rokama, s položenim komolcem na penasto blazino velikosti 15×15 centimetrov. V tem položaju lahko zavzameta tudi drugačno držo (se ob mizi obesita z celotnim telesom). Z dotikom nosilca za polaganje se dvoboj, ki lahko traja tudi do 30 sekund, konča.

»Že v šolskih klopeh sem bil malce nagajiv, saj sem vedno med vrstniki iskal priložnost za dokazovanje. Nadobudnost se me je še bolj oprijela v odraščanju, ko sem začel več vlagati na svojo postavo, v vojski pa smo se fantje že dali stehtati, koliko nas je kaj v hlačah,« se zasmeji prijaznemu in zgovornemu Branku Malusu iz Žlebiča pri Ribnici. V družinski hiši si je v večjem prostoru postavil fitnes s tridesetimi različnimi napravami, kjer več kot petnajst let tedensko neutrudno vadi, tudi s sotrpini iz Ljubljane (takrat sta bila zraven še Jani Uzar iz Kranja in študent s slovaške v Ljubljani Michael Škoda, manjkal je lanski prvak nad 85 kg, Rok Ravnikar) in okolice. »Prvega tekmovanja v polaganju rok sem se udeležil leta 2004, v času, ko je ta veščina pri nas vse bolj dobivala na veljavi. In, če se malce pohvalim, sem kar zmagoval. Kasneje sem spoznal Ljubljančana Sima Babića. Sprva sva se dajala med seboj, kasneje, ko je polaganje pri nas za nekaj let šlo v zaton, redno tekmovala na Hrvaškem,« Branko, v družbi sovaščana Roberta Štupice, med vajo na mizi odstira preteklost.

»Ja, spomnim se, štirinajst let je od tega, ko so v Kopru ob tekmovanju v body buillding-u promovirali še polaganje rok,« mu Simo pritrdi. Branko je bil zvezda večera, izzivalec. Na mizi so bili položeni lepi denarci. »Kdo si upa prekrižati roke s postavnim Ribničanom,« je donelo v množici. Simo, ki je do takrat vzel mero slehernemu silaku, se je opogumil in…klonil. »Poraz mi je dal zagon, rekel sem si, da bom treniral vse dotlej, dokler Branka ne premagam. Uspelo mi je šele pred tremi leti, lahko pa rečem, da sem danes, tako z levico kot desnico, boljši od njega, tudi zaradi mojih 120-ih kilogramov, on pa je ostal v nižji kategoriji,« je prepričan, Branko pa mu pritrdi. Pred kratkim je na svetovnem pokalu v Zagrebu v svoji kategoriji zasedel četrto mesto, lani na prvemu državnemu prvenstvu v Mariboru pa je bil podprvak nad 85 kilogramov. Dal bo vse od sebe, da bo z najmočnejšo levico in desnico pometel z nasprotniki na drugemu državnemu prvenstvu, to soboto v Ljubljani (v fitnes klubu Cube za Bežigradom), kjer bodo prvič tekmovale tudi ženske. Potrditev prijav in tehtanje bo od 14. ure naprej, začetek prvenstva v kategorijah do 75 kg, do 85 kg, do 95 kg, nad 95 kg, pa okoli 17. ure. Armswrestling Zveza Slovenije

Polaganje rok je športna panoga v rasti. V Kazahstanu imajo celo akademijo, v Ameriki znajo iz tega narediti spektakel, na Hrvaškem se je več kot deset klubov (nekateri delujejo profesionalno) povezalo v zvezo in imajo predstavnika v olimpijskem komiteju. »Temu sledimo tudi mi. Dejavni smo na Štajerskem, Prekmurju, Osrednji Sloveniji. Pričakujemo odziv s Primorske,« je še dejal Andrej Hribar.

(mgć)