Popolnoma nepričakovan obisk

0

Naša šola OŠ Zbora odposlancev je dokaj posebna šola. Smo šola, ki deluje na dveh lokacijah, smo šola, ki jo obiskuje kar 59 Romov in šola, ki kljub temu, da smo si dokaj različni, ne potrebuje varnostnika, ker venomer ponavljamo vrednote, po katerih moramo živeti, in to po najboljši meri tudi udejanjamo v vsakdanjem življenju.

Naša šola OŠ Zbora odposlancev je dokaj posebna šola. Smo šola, ki deluje na dveh lokacijah, smo šola, ki jo obiskuje kar 59 Romov in šola, ki kljub temu, da smo si dokaj različni, ne potrebuje varnostnika, ker venomer ponavljamo vrednote, po katerih moramo živeti, in to po najboljši meri tudi udejanjamo v vsakdanjem življenju.

Seveda pa se tudi pri nas, lahko bi rekel še posebej pri nas, ker se nahajamo v Kočevju, v eni najbolj revnih občin, pojavljajo v časih krize velika pomanjkanja pri učencih. Kočevje je specifično mesto, v veliki meri je to mesto raslo s priseljenci, ki so svoje zaposlitve našli v premogovništvu, v lesarski industriji in kovinarstvu. S propadom večjih podjetij pa so seveda vsi ti ljudje delovna mesta izgubili in glede na njihovo izobrazbeno strukturo prekvalifikacije niso bile možne. Zaradi vsega tega je Kočevje (in Kočevska) eno najrevnejših področij. Vse to pa se seveda pozna tam, kjer se ne bi nikoli smelo – pri otrocih. Na šoli imamo kar 204 odločb za subvencionirano malico, kar pove vse. Medtem ko so po večini starši drugod po Sloveniji to pravico izgubili, jih imamo mi še celo več. Vendar ta subvencija pokriva le malico, kaj se pa dogaja s kosilom, ko gredo otroci domov, in če sploh je, pa je drugo vprašanje.

Zato sem bil nadvse presenečen in seveda presrečen nad petkovim obiskom. V pisarni se je oglasila mlada mamica, ki želi ostati neimenovana, in mi sporočila njeno in seveda družinsko odločitev, da želijo enemu otroku naše šole v celoti poravnati položnico za prehrano, tako malico, kot tudi kosilo. Dejala je, da ve za projekt botrstva, ki poteka preko ZPM Ljubljana, v katerega smo vključeni tudi mi, da pa se ji zdi, da moramo tisti, ki v Kočevju trenutno imamo, pomagati občanom in prvenstveno njihovim otrokom, ki so se znašli v stiski. »Tu živimo in tu bomo živeli, skupaj z vsemi temi ljudmi, ki trenutno rabijo pomoč. Vem, da bom pomagala osebi z obrazom, osebi z imenom,« je dejala. Tako preprosta je bila ta mlada mamica, a tako močno sporočilo je dala meni in to posredujem vam vsem. Dejala je, da bo tudi na medmrežju zagotovo pridobila še koga, ki se bo odločil za podoben korak in dejanje.

Prihajajo časi, ko bodo nekaterim v že tako polne domove nosili kar trije dobri možje. In sobe bodo še toliko bolj polne stvari, ki bodo že čez dan, dva, delale le navlako. Vedite pa vsi, da so tukaj čisto blizu nas otroci, ki si več kot zaslužijo vsaj enega dobrega moža, pa ta ne bo mogel priti. Kako se počuti mama in oče tega otroka ob tem, ko gleda proseče očke otroka, ki so pri vseh enake? Toda sčasoma te očke izgubijo sijaj, izgubijo zvedavost, ker pri njih nikoli nič ni, in še več, oglasi se tudi trebušček. To so stvari, ki se v 21. stoletju sredi Evrope ne bi smele dogajati, pa se dogajajo tu, čisto pred nami.

Zato še enkrat od srca hvala mladi mamici, ki je začutila vso stisko in naredila prvi korak. Hvala v imenu otroka, ki bo v šolo hodil še toliko rajši, hvala v imenu staršev, ki so začutili, da je tudi v Kočevju med ljudmi doma dobrota. Gospa je naredila močno sled, ki pa jo moramo utrditi. Si upamo?

Ravnatelj OŠ Zbora odposlancev

Peter Pirc

Komentarji