Portret – Anton Križ

0

Rokodelec, kipar, industrijski oblikovalec, umetnik, ljubitelj narave, nadvse prijeten pripovedovalec  in dober pisec – vse to in še mnogo več je Anton Križ iz Kočevja. Anton Križ prihaja iz okolice Čabra, natančneje iz Tršča, kjer je končal OŠ in se kot 15-letni fantič s starši preselil v Travo. Trava je bila pred vojno kočevarska vas. Številni so se že med vojno in po njej priselili v to vas in s seboj prinesli svoja znanja in navade, tudi smisel za sodelovanje. Kraji okrog Tršča so tako skopo obdarjeni, da so predniki morali iskati zaslužek daleč od doma in poprijeti za razna dela. Nuja jih je kalila in pridobili so si čut za estetiko in etiko ter sposobnost za življenje z drugimi ali ob drugih. Tisto malo, kar so imeli, kar so prodajali, je moralo biti skrbno izdelano, lepo za oko, spoštljivo do narave in človekoljubno do bližnjega, pripoveduje g. Anton. Po preselitvi na Travo je bil g. Anton prišlek, ki si je želel biti del skupnosti. Nekega dne, ob pripravi skeča o Martinu Krpanu, v katerem je igral njegov brat, je dobil priložnost izdelati kobilico. »Molče sem razmislil in potrebo spremenil v obliko, saj sem vedel za neki konjski rep in zanj zaprosil, konjske žime za izdelavo grive je tudi bilo. Valovito lepenko sem našel v trgovini in pri nekom mizarski klej. Izdelal  sem primerno veliko konjsko glavo, ki si jo je eden izmed otrok nadel. Potrebna sta bila še dva fantiča, ki sta dodobra poznala temperament konjev. Vse sem našel, podučil fantiča, naj se vedeta kakor nestrpen konj ter tako ustvaril kobilico, kot je še ni bilo,» se spominja g. Anton.  Kosmatinec FlorjanTovarišica Nada Vreček, ena izmed treh žensk, ki so zaslužne za njegov pozitiven odnos do žensk, je poleg matere ter tete pomembno, lahko bi tudi rekli kot angel varuh, vplivala na življenjsko pot g. Antona. Leta 1960 je teta nekako prevzela odgovornost zanj ter mu nudila tudi finančno podporo pri izobraževanju. Tega leta se je namreč vpisal na Šolo za umetno obrt v Ljubljani, ravno tisto jesen se je preimenovala v Šolo za oblikovanje.G. Anton si je že kot pionirček želel, da bi v življenju napravil kip, upodobil človeka. V Ljubljani, na srednji šoli pa so ga učili, kako se izdela uporabne predmete za človeka. Ob preimenovanju šole so bili v  nov učni program poleg slikarjev in kiparjev vključeni tudi arhitekti, kostumografi, grafiki in še kdo. Tudi profesor slovenščine jih je učil, da se nazorno lahko (portretira) upodobi tudi z besedo. Da, tudi oblikovanja medčloveških odnosov in nastopov so ga učili. Francijeva smerV nekem obdobju je g. Anton že toliko »iztiril«, da so ga v podjetju (Inkop) prerazporedili iz risalnice v oddelek za vodenje splošnih zadev, kar je zahtevalo dodatno izobraževanje ob delu, a stara ljubezen do kiparjenja je obstajala še naprej. »Že kot industrijski oblikovalec sem znal narediti estetske stvari za lepe ženske, sedaj pa sem s kiparjenjem upodobil tudi lepo žensko in potešil svojo kiparsko potrebo. Med kiparjenjem  ste me videli tudi vi in še številne lepe ženske. Kar nekaj se jih je upalo tudi spregovoriti o projektu in dopustilo, da smo delali primerjavo med njihovim telesom in dovršenostjo kipa ter si izmenjavali mnenja,« o estetiki in lepoti pove 70-letni umetnik.  G. Anton je že v času šolanja smel in zmogel narediti več, kot je zahteval šolski program. Dobival je ključ bivšega kiparskega kabineta in imel na razpolago razne plemenite afriške lesove in kiparsko orodje. »Kar sem izdelal, je bilo moje. Vse tisto, kar sem takrat v šoli napravil, sem podaril tovarišici Nadi, ki je to podarjala naprej  in s tem nekdanjim učencem odpirala nove poti, za kar sem ji bil in sem ji še vedno zelo hvaležen,« se nadvse ustvarjalnih srednješolskih dni spominja g. Anton. Ob koncu šolanja, mu je »šola« podarila »set« osmih dlet s pojasnilom, da jih bo zagotovo potreboval in tako je tudi bilo, in še danes je.  Dleta je pretežno uporabljal za izdelavo posod, ki so unikati, teh se je nabrala že res bogata bera. Posode so neka nadgradnja etnološkega izročila, saj je dežela suhe robe njegova dežela. Nekaj posod še ima doma, večino pa jih je podaril in razdal ob raznih priložnostih, včasih tudi odprodal. Še poseben izziv g. Antonu predstavlja, ko oblikuje za znano mu osebo in skuša pripoved simbolno vplesti v izdelek in ustvarja skulpture po značaju osebe, ki ji je ta namenjena. Poznavalci, predvsem pa oseba, ki ji je bila skulptura namenjena, po navadi dobro ve, kaj ta izraža. Morska penaKiparjenje je sicer velik strošek, pravi g. Anton, zato je kiparil le za gasilce, planince, društvo likovnikov in prijatelje. Tudi občina ali turistične organizacije se, po njegovem mnenju, za to zvrst ne zanimajo. V zadnjem času je  g. Anton ustvaril nekaj tudi širši javnosti prepoznanih skulptur, namenjenih gasilcem, planincem, pravzaprav vsem domačinom in turistom, ki se podajo v osrčje kočevske pokrajine. Prepoznavne skulpture na ogled javnosti  v Kočevju so Gasilec (podporni steber gasilnega doma) v Dolgi vasi, planinka Veronika Kočevska pri Koči pri Jelenovem studencu in olimpijski gasilec Florjan, ki se trenutno nahaja v Turističnem društvu Kočevje; planinka in gasilec sta podrobneje opisana v nadaljevanju.Slap NežicaG. Anton je kiparil tudi na Kostelskem in (že nekaj dni prej doma) izdelal neko alegorijo, torej prispodobo na njihova prizadevanja o turizmu. Omenjeno skulpturo  so z njegovim soglasjem podarili njihovemu sponzorju in kiparju g. Obranoviču iz Vasi. Druga skulptura, Slap Nežice, pa je bila zasnovana prav tam, v čarobni kostelski pokrajini. Ob priložnosti je bila razstavljena in je Kostelcem dobro poznana, a je skulptura danes pri g. Antonu doma.  Kiparil je še v Bosljivi Loki, in sicer je v glini ustvaril Kamen moža in ga še svežega postavil na ogled. Po žganju ga je podaril nekomu, ki je praznoval 40. rojstni dan, saj je bil slavljenec gotovo eden izmed »kamen možev« tistih krajev.NarcisaDomači kraj je bogatejši za doprsni kip tovarišice Nade. Prostore Gasilskega doma Trava krasi spominski kotiček učiteljice Nade Vreček, ki so ga s svojimi starimi šolskimi predmeti opremile predvsem njene učenke in za katerega je g. Anton izdelal doprsni kip tovarišice Nade. Tako je njena podoba še vedno med njimi, kadar se tam zberejo. Tudi na svojo teto g. Anton ni pozabil, saj jo je že med šolanjem portretiral s svinčnikom (zgled po Božidarju Jakcu), v tehniki, ki so se je učili pri »študijskem risanju«. Portret g. Anton skrbno hrani na svojem domu. TulipanOb praznovanju 60-letnice PDK je g. Anton, na pobudo prijatelja Staneta Vidoviča, ustvaril čudovito skulpturo planinke, ki krasi okolico Koče pri Jelenovem studencu. Predsednik PDK Franci Janež je »nažical« hrastov hlod in posodil  ime novi planinski pridobitvi. Mogočna planinka – Veronika Kočevska ima nadvse zanimivo zgodbo oz. simboliko: Planinsko društvo Kočevje je društvo, katerega člani imajo voljo, znanje in zmožnost za ustvarjanje družbeno  prijetnega okolja. Iz obdobja antike je znano, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh in planinke ter planinci to dokazujejo v potu svojega obraza. Zlasti ženske skrbijo za videz in urejenost tudi med napornimi pohodi ali ob zaključku, ko z veseljem še zaplešejo in jim izkažemo pozornost. Z njimi in med njimi nam je lepo in njihova ljubezen do soljudi ter tudi do gora je bila moja iztočnica, ki je dalj časa  zorela v meni ter dozorela v podobo, ki je na ogled. Imamo čudovito zgodovinsko dejstvo o ljubezni Veronike in Friderika, ki sta v skali na Friderichsteinu pustila sled svojega ljubezenskega trona. Imamo plezalne možnosti v omenjeni steni, ki ne samevajo. Veronika sedanjega časa pa je odkrila tudi dodatno plezalno smer in jo poimenovala Francijev trn ter tako počastila marljive Francije. V bistvu si  vsaka  želi, da bi omenjeni trn osvojila in nikoli zapustila. On in onaV času 18. mladinske olimpijade je nastal še mladi gasilec Florjan. Tudi za to skulpturo se skriva čudovita, predvsem aktualna simbolika: Gospa Tatjana Novak iz Šalke vasi je  pri cepljenju drv opazila nenavaden bukov trkelj, ki ima dva srca, vendar je gmota kljub temu med seboj zraščena in predstavlja celoto. Omenjena naravna možnost je med rastjo drevesa le-tega izoblikovalo v neko nenavadnost, kar je vidno iz obrisa, v zunanjosti trklja. Tatjani je trkelj vzbudil pozornost in namesto, da bi ga vstavila pod cepilni klin in ga spremenila v polena, ga je izločila in poslala meni s pojasnilom, da bom »zagotovo« iz tega napravil nekaj posebnega. Ta del je njen prispevek k olimpijadi. Iz posebnega se lahko naredi enkratno. Ker je bila napovedana mladinska gasilska olimpijada v Kočevju, se je izziv ponujal sam po sebi. Letošnje leto pa je bilo razglašeno za Jarmovo leto, kar pomeni, da naj bi tudi kiparili, kdor zna in zmore. Jaz sem se odločil, da bom napravil nekaj aktualnega, Jarmu v obeležje in čast ter pri tem ohranil tisto, kar je izoblikovala narava. Tisti, ki si je zamislil Jarmovo leto, je tudi prispeval h kulturnemu duhu današnjega časa. Grafično obličje maskote za gasilske olimpijske igre sem videl, ko je bila tovrstna razglasitev v »Rdeči lepotici«. Kočevskemu kosmatincu je bilo treba le še dopolniti okončine in ga umestiti v trkelj. Narava je tako hotela in plamenico sem iz levice prestavil v desnico. Tudi avtorju maskote pripada njegov delež k duhu promoviranja našega kočevskega medveda. S skulpturo g. Anton prikazuje  razigranost gasilskih kadetov in polnost  življenja. Mladina je za akcijo. V njih je tekmovalni duh. Ko jim uspe, skačejo od veselja. Ko se vrnejo domov, je veselje, je poplesavanje.  Združil sem medveda, bukev in ustvarjalni duh vseh tukaj in zdaj. To je bil poletni duh olimpijade v Kočevju.Spopad in solzaDom g. Antona in njegova okolica, kjer živi in ustvarja, je polna prelepih skulptur. Ob prihodu mi pozornost najprej ukrade zajec. Skulptura, ki ima dve strani, saj, kot pravi sam, je potrebno kip gledati z vseh strani, o uporabnih naravnih materialih pa: «Ko nanese prilika, ohranim, kar je naredila narava in jo le dopolnim.« Ob vstopu v hišo te pozdravi skulptura vnuka in bogato obdarjena gospa, ki prikazuje naravne vire Kočevske. Vsi notranji prostori so obogateni z njegovimi skulpturami in umetninami soproge, ki prav tako ustvarja. Tudi njegov brat je umetnik, na likovni koloniji v Loškem Potoku sta celo skupaj razstavljala. Vsi izdelki g. Antona so unikatni, posebni, zatorej edinstveni. Še največ je lesenih izdelkov, nekaj pa jih je tudi iz gline, obogatene z bronom. G. Anton pravi, da moraš v življenju in delu, ki ga opravljaš s srcem, dušo in umom, kar kiparjenje oz. umetniško ustvarjanje je, biti pogumen in enostavno si moraš upati. Umetnost pride od uma, pravi, in vprašanje je samo, kako se boš izrazil. S katerim od petih čutil boš iz pojma ustvaril pojav iste vsebine različnih izraznih možnosti.Vnuk pred vratiuredilaKatarina Turkovič

Komentarji