Portret – Ivan Geder

0

Z Ivanom Gedrom sva se srečala prvič v Domu starejših občanov v Ribnici, kjer je svoje slike razstavljal skupaj s slikarko Marijo Klančar – Bonco. Na prvi vtis je umetniški posebnež, a ko ga ima človek priložnost spoznati, postane zelo dostopen, preprost in nadvse prijeten ter razumljiv sogovornik. Ko sem prišel k njemu na dom zaradi intervjua, sva se ob zvoku televizije in dnevne politike, prvo malo nasmejala, jo ugasnila in pogovor se je lahko pričel. Ivan Geder se je rodil v Kočevju. Kot vsi otroci v mladosti je tudi on rad risal. Da ima še poseben čut za to, je opazil njegov mentor in profesor na osnovni šoli Stane Jarm, ki ga je popeljal na njegovo prvo likovno kolonijo v Škofjo Loko. Kot pove, je bilo to zanj veliko priznanje in stimulans za vse nadaljnje, kar je sledilo. Za akademijo se ni nikoli odločil. Ne obžaluje, že omenjena kolonija in vse, ki so sledile skupaj s tečaji pri (že) priznanih slikarjih, so se mu zdeli dovolj. Tu se je naučil osnov, vse kar je več od tega pa pravi, da se mu je že od vedno zdelo, da se mora človek naučiti sam – skozi lastna raziskovanja in izpopolnjevanja oziroma preko lastnega samorazvoja. Še več! Po njegovem umetnikov ni, so pa ljudje, ki se ukvarjajo z lepimi stvarmi. Pri tem ima naravo in ljudi, ki preživijo s 300 € na mesec (bridek, a iskren nasmeh) za največje umetnike današnjega časa. S tem želi držati kritično držo, da človek – umetnik, če si da ta naziv, hočeš nočeš, skupaj s konotacijo ustvarja občutek, da je nekaj več. Zato pravi, da se vsi ljudje (lahko) ukvarjamo z lepimi stvarmi bolj ali manj uspešno, ampak tukaj misli zgolj na kvaliteto ustvarjenega. Ob tem navajam: »Kdor vzame penzelj v roke, da bi postal slaven, najbolje, da ga takoj obriše in naj gre (raje) na pivo.« Motivov za svoje slike ne izbira po kakem ključu, saj je, kot pravi, narava vir neštetih motivov (vseeno ima najraje Kolpo). Ko ga določen motiv pritegne, ga naslika eruptivno in kar se da hitro. S tem sledi evropskemu tahizmu, poudarjanju spontanega ustvarjanja in trenutne inspiracije, ki se med ustvarjanjem dela tudi spreminja. »Brez (sproti razvijajojče se) umetniške svobode ni ničesar, če pa že moram nekaj načrtovati, je to zgolj po (strogem) naročilu. Pri sliki me načeloma nikoli ne zanimajo neke posamezne zadeve, temveč zgolj celotna slika. Kot realista me zanimajo samo stvari, ki so tam.«»Stili – eni pravijo, da sem impresionist, drugi ekspresionist, jaz ne vem, kaj sem, važno mi je, da nisem na –ist. Edino pomembna sta mi motiv in uživanje. Če pa se ravno gremo nekega opredeljevanja, pa bi zase rekel, da sem pristaš nečistega realizma.« Rad vidi dušo človeka, ki je delo ustvaril in po taki kilometrini, ki jo ima Ivan za seboj, to ni več nikakršen problem: imeti namreč izostren šesti čut, ki mu omogoča, da razlikuje med dobrimi in všečnimi slikami. Z obvladovanjem osnov (barvne in prostorske kompozicije), kar predstavlja preddispozicijo – osnovo, da se (pri)bližamo dobri sliki in ob predpostavki, da ostajamo ob realizmu, to je zanj dobra slika. Kjer pa bo videl, da se ne upoštevajo osnovne zakonitosti oz. norme pa je to (le) všečna slika. In to so ponavadi, dandanes »samooklicani umetniki«. Poudari še, da njegove slike lahko ocenjujejo zgolj strokovne osebe – akademiki,  »samo to vzamem v vednost in znanje ter v svoj bodoči razvoj. Seveda pa ima ob tem vsak svoje mnenje in mišljenje.«Iz tega tudi sledi, da vsak človek, ki se želi ukvarjati z lepimi stvarmi, mora dodobra razviti tudi samokritičnost. Le tako se ne more delati norca iz sebe in tistih, ki si pridejo (p)ogledati njegove stvaritve. Če torej te samokritičnosti ni, ustvarjalec ne more biti povsem pošten do sebe, niti do drugih. Splošno ob tem tudi opomni, da postanemo ljudje kaj hitro pokvarljiva roba, če ne gojimo oziroma nimamo nadzora nad samimi seboj.Vzornikov nima, kot že rečeno pa prepozna in spoštuje dobre slike, kjer so vmešana čustva (ob že rečenemu pogoju, da so v sliki upoštevane osnove in normativi). Vsaka slika je in bi morala biti tudi zgodba zase. Če zgodbe ni, ni slike. Ker mu abstraktnost ni tuja, se želi v prihodnosti izpopolniti tudi v tej smeri slikarstva, do tedaj pa ostaja realist in  zavezan k naravi, kot nevsihajočemu viru inspiracije in energije. Ivan slika v različnih tehnikah (od akrilov, akvarelov), še najpogosteje pa nanaša olje na platno ali poseben papir z lopatico. Delo z lopatico, s katerim se med drugim lahko ponaša, da je eden redkih v Sloveniji, se mu zdi dobro, ker na ta način najlažje in najnatančnejše nadzoruje moč odtenkov,  barvne kompozicije. Grdih barv ne pozna, so samo lepe ali lepše kombinacije le- teh.Na vprašanje ali ga kaj moti, odgovori »: Občasno me (z)moti, ko si denimo moji sodelavci ali prijatelji namesto odziva na povabilo na mojo razstavo odzovejo z izgovori, v smislu nisem primeren za na razstavo ipd. »Vse preveč se misli, da je umetnost nekaj kar je rezervirano za »smetano« in oddaljenega človeku.« A tu se skriva zanka. Ker je slikanje skoraj popolnoma vidno – čutno dojemanje sveta, opozori, da obstaja velika razlika med gledanjem in opazovanjem. Dober opazovalec, ki vidi celoto skozi detajle se lahko tako vživi v sliko, da ga npr. ob pogledu na zimski motiv, zmrazi. In to je ta presežek, ki je zanimiv tako za tiste, ki ustvarjajo kot za tiste, ki tega ne počno in so (zgolj) opazovalci. Posebnih načrtov in ciljev Ivan nima, saj se tako kot Kolpa, rad prepušča toku dogodkov, ki jih ne (z)manjka. »S pridobitvijo treh certifikatov kakovosti (od Zveze likovnih društev Slovenije, v okviru Zlate palete) je to potrditev, da delam pravilno in da sem na pravi poti.« Čeprav nima nobenih sponzorjev, je zadovoljen s položajem v ribniškem društvu, kjer se gleda na vsakega člana enako in vsak, ki se želi predstaviti ter nekaj narediti, mu društvo stoji ob strani. »To je zelo pomembno in zato sem tam, kjer smo dobra ekipa«, pravi. Pogreša in sprašuje pa se, kot pravi, »da tako kot so to naredili Ribničani, ko so povabili kočevske akademske slikarje in pripravili razstavo na nivoju, zakaj tega v Kočevju ne moremo narediti?«Ja – in kaj reči na koncu? Kot (že) vemo, človek preko umetniških del in uživanja ob njih po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice oz. sveta, v katerem živi. S tem mislim, da motivi narave, ki v sebi že nosi primarni element lepega, želi Ivan sporočiti in opomniti na aktualnost in akutnost današnjega časa oz. bolje in posredno – našega odnosa do nje. Vsi vendarle gledamo, a težje opazimo…po drugi strani pa naj ob tem zaključim tudi z mislijo Alberta Camusa »: Če bi bil svet jasen, bi ne bilo umetnosti.«Tako, da je, kar je in naj bo, kar bo. Lahko si le (za)želimo (še) več takih kritičnih in svobodnih ter takih in drugačnih ustvarjalcev. Sergej Ambrožič

Komentarji