Dober mesec je od tega, ko je bil na vhodu v Dolenje Podpoljane, razloženo naselje nad državno cesto pri Ortneku, iz ribniške smeri, na mlaju, postavljen novi prometni znak z omejitvijo vožnje 80 kilometrov na uro. Na drugi strani vasi, pri zadnji hiši, ko se začne tod blizu cesta spuščati proti »vahtnici«, nekdanji železniški postojanki, v kateri so delavci na progi preživljali del prostega časa, pa stoji še drugi znak, ki hitrost vožnje še bolj omejuje, in sicer na 60 km/h.
»To sta tesna znaka, značilna zgolj za našo vas, ki bosta odstranjena po 60-ih oziroma 80-ih dnevih. V tem času se morajo vozniki držati ne le pravil vožnje, ampak predvsem vedenja med nami. Njihovo prijaznost znamo še kako spoštovati, za posledice morebitne drznosti pa jim bodo račune izstavljali drugi,« so nam zaupali vselej humorni, pronicljivi in vsega vajeni govorci, ki so nas pričakali pri Matetovih.
To je več članska družina treh generacij (dedek, babica, starša in njihovi štirje otroci). »Skupaj jih je osem, ki dihajo kot eno,« nam pritrdi njihov sosed, nekaj hiš proč, in razkrije čisto drugo težo sporočila, vidno poudarjeno »na prometnih znakih«, rekoč, da pri njih nikoli ni bilo prav nobene hitrostne omejitve, te, ki je še v »veljavi«, pa se vsi držijo kot pribito; iz spoštljivosti do gospodarja Janeza Mateta (80) in Branislava Devića (60). Je že tako naneslo, da sta oba hkrati na svoja hrbta pribila življenjska križa z omenjenima letnicama, praznovanje njunih rojstnih dni pa sta še bolj utrdila njuno izjemno prijateljstvo ter povezala še druge. Kmalu naj bi pri hiši, nekoliko nižje, postavili še en znak, z »omejitvijo« 70 km/h. Praznovala bo soseda Lojzka.
Janez Mate se je iz Goriče vasi pri Ribnici, leta 1959, vrnil na dom svoje mame, kjer je živela njegova babica. Prišel je iz Nemčije, kjer si je v drugi generaciji ekonomskih migrantov po svetovni vojni rezal skorjo kruha in tam srečal družico Martino. Leta 1967 sta si ustvarila družinsko gnezdece v Gorenjih Podpoljanah, ki so del ribniške občine, cerkveno pa sodijo v župnijo Velike Lašče.
»Z Martino sva zavihala rokave, kot se temu reče, in skoraj z ničle začela na okoli 16-ih hektarjih, danes je ta površina velika okoli 20 hektarjev, postavljati kmetijo. Osemdeseta leta so naju pošteno udarila; zagorel je skedenj, ognjeni zublji so pogoltnili tudi nov hlev,« se trpko spominja Janez. Ozre se na prelom tisočletja, v leto 2000, ko je zaživela Ekološka kmetija Mate; živinoreja ter jabolčni kis in sok, so njihove prepoznavne blagovne znamke.
Dedi Janez je srečen dedi, saj mu še posebej ob strani srčno stojijo štirje vnuki. Ana je sedmošolka, Manca hodi v šesti razred, Matic v drugi, Nika pa obiskuje vrtec. Ko odložijo šolske torbe in naredijo domače naloge, se v delovnih »cotah« dobesedno zapodijo v hlev. »Obdaja me njihova vnema, želja pomagati pri čiščenju, krmljenju ali preprosto biti v stiku z živino. Kmetijstvo, ki mu sicer trda prede, če se ne bo kaj spremenilo, nima bog si ga ve kakšne prihodnosti, bi rekel,« je še dejal zgovorni in modri dedi. Branislav se je z družico pred leti iz Medvod preselil v vas, kjer je kupil hišo. Med sosedi se počuti kot »ptička na veji«, pravi. »Ko sta mi Martin Mate in Jože Marolt dejala »gremo po mlaj, da ga bomo postavili za rojstni dan«, sem dejal, »seveda, zakaj pa ne«. Vse nas to povezuje. Kaj človek drugega, kot dobre sosede in prijatelje, še potrebuje,« se Branislavu zasmeji.
(mgć)