Društvo za ohranjanje dediščine Gradež nad Turjakom je v sončni nedelji pripravilo že 14. Praznik suhega sadja, turistično etnološki dogodek, s katerim častijo staro ekološko sušilnico sadja, edinstven primer ohranjene tehnološke in kulturne dediščine, iz katere se na tradicionalen način že 82 let vali dim. Leta 1938 so jo domači sadjarji in vrtnarji, ko so se drevesa sliv, jabolk in hrušk šibila pod težo sladkih plodov, zgradili na vzpetini vasi. Kasneje je sušenje zamrlo, leta 2003 pa so Gradežani, zedinjeni v tamkajšnjem novoustanovljenem društvu, ob finančni pomoči Občine delno obnovili in jo prenovljeno tudi zagnali. Še naprej si prizadevajo, da bi sušilnica (menda pri nas obstaja še ena, podobna tej) ostala del tehnološke dediščine v uporabi in ne zgolj muzejski eksponat. Dodali so ji tudi vzgojno komponento, saj so vrata vedno odprta za mlade iz vrtca ali šole.
Sušilna peč še vedno deluje »v živo«, na drva, kurišče je velbano, vanj pa m orajo vsake štiri ure naložiti pet metrskih polen, da je temperatura v sušilnem prostoru ves čas enaka. »Stalni dovod svežega zraka in odvajanje sopare preprečujeta, da bi se sadje skuhalo ali da bi sadni sladkor zaradi previsoke temperature karameliziral. Naše postopno sušenje, pri katerem zaradi obstojnosti suhega sadja do 80 odstotkov izločamo vodo (vlago), lahko primerjamo s sušenjem na soncu, torej naravno. Zato je naše sadje bolj trdo,« je Boris Zore, prvi predsednik društva, ob ogledu, strokovni razlagi in prikazu sušenja v dvanajstih lesah pritegnil obiskovalce. In še to, tako posušeno sadje je uporabno do tri leta, skuhano pa spet dobi okus svežega.
Dan je bil zapolnjen tudi z drugimi zanimivimi vsebinami, kot so pastirske igre in lokostrelstvo. Zjutraj so se pohodniki odpravili na pot po Trubarjevi rojstni fari, po prihodu pa so skupaj z množico obiskovalcev spoznali še dediščinsko zapuščino vasi. Pri vsaki je zapisano neko sporočilo, domačini ali vodniki pa so ga z veseljem razložili. Poleg črne kuhinje, gostilniške kleti, Strletovega kozolca, Marijine kapelice, Starega vodnjaka in čebelnjaka z razglednim panjem, kot ogledna posebnost izstopa Zabukovčev kozolec v katerem je ohranjenih okoli 400 kosov različnih predmetov, ki so jih nekoč imeli na kmetijah, poljih in v hišah.
Kulturni program je imel tudi čustveni tresljaj. Gradeške Suhe Češplje, pevsko inštrumentalna skupina, ki izvaja ljudsko glasbo, se je po 14-ih letih delovanja poslovila. »Dovolj je bilo, smo si dejale. Ni časa za usklajene vaje, za to najbolj gre. In izbrale pravšnji trenutek za zadnji nastop. Pred 14-imi leti smo se namreč prvič predstavile ravno na Prazniku suhega sadja. Naši stari priročni inštrumenti, igramo namreč na ribežen, grablje, žago, lok, različne doma narejene base, na harmoniko in kitari, za ritem nas spremljata Simon Petrič in Klemen Jakob, so vedno pritegnili pozornost. Še najbolj, ko smo gostovale v televizijskih in radijskih oddajah,« spomini brstijo vodji vokalne skupine, Majdi Jakob in ostalim članicah zasedbe, ki jo sestavljajo še Meta Klančar, Marinka Petelin, Jožica Zabukovec, Irena Zore, Ana Andolšek, Andreja Tratar in Jana Ceguš. »Je že tako, da se eni z odra poslavljajo, drugi pa nanj prihajajo. Pred nami je namreč videti to simboliko,« je na skupino, ki je za gradeškimi damami stopila na oder, dejal Lojze Senčar, predsednik Društva za ohranjanje dediščine. Krheljčki, vaški otroci, so pod taktirko Petre Merljak prvič prepevali, za njimi pa so nastopili še folklorna skupina Grmada in oktet Zvon.
»Sadja letos skoraj ni bilo, a smo si priskočili v pomoč in slive kupili v Kanalu ob Soči in hrvaški Istri,« je poudaril Senčar in pohvalil člane društva, v katerega je vključena skoraj cela vas, ki so že zavihali rokave pri pripravi razstave božičnih jaslic, ki bodo na ogled v drugi polovici decembra in v začetku januarja.
Na nedeljskem srečanju je dišalo tudi po gastronomskih dobrotah, predvsem štrukljih, ki so jih že drugič kuhali v okviru meddržavnega projekta Uživajmo tradicijo. Zavod Parnas iz Velikih Lašč je partner v tem projektu, tokrat pa je dogodek pripravil s sloganom »Gremo na štruklje«. Štiri ekipe, med njimi tudi dve iz Loškega Potoka, so pripravljale to jed po svojih receptih.
»Anika, Monika, Teja in Klara so moje vnukinje. Kar žarele so, ko sem pripravlja predpasnik in jih povabila, da mi pomagajo. Medgeneracijsko povezovanje pač,« jih je babica Anica Car objela preden jim je nadela rute, nato pa so se lotile vleke testa.
Vsi štruklji (pripravljeni z ocvirki, bučkami, brusnicami, pehtranom…) so seveda takoj pošlki, izkupiček od prodaje pa so namenili gradeškemu društvu za nakup sadnih dreves, ki jih bodo posadili na vaški planoti.
(mgć)