Psičko Flame pogrešajo že drugi mesec, skrivnostni tat pa še vedno molči

0

Ena sama žalost se je nagrmadila družini Škufca Adamič iz Mrtvic, kjer spokojnost domačije dopolnjuje živahna melodija hkratnega oglašanja koz, zajcev, pasemske perutnine in igrivih kužkov, pa vendar zadnje dni oziroma tedne, prevladuje otožnost. Ko sosed ali neznanec te dni stopi in potrka pri prijaznih gostiteljih začuti, da že pogled rjave psičke Šane izraža žalost.

Dan pred tretjo adventno nedeljo se je za našo francosko buldoginjo, ki sliši na ime Flame (Flejm), izgubila vsakršna sled. Pikica, ki jo imamo neskončno radi, se še ni vrnila,” v glas potrta povesta Adamičeva šolarja, Ajda in Ožbej. Ati Franci, da bi ju le malce potolažil, spodbudno reče: “Naredili bomo vse, da bo spet z nami.” Nam pa podrobno opiše tisto hladno sobotno popoldne. Tako kot vsakič dotlej, je ob pol dveh kužke, ki so stopicali drug za drugim, skozi gozdno pot v smeri Slovenske vasi, peljal na sprehod. Ob vrnitvi so se ustavili pred hišo, ker je gospodar odšel po priboljške in jih za slabo minuto izgubil z očesa. Ko je hotel svoje pasje prijatelje nagraditi, se mu je nenadoma stemnilo. Flame preprosto ni bilo več med pasjo druščino, v debeli snežni odeji so ostale njene sledi. Nemudoma je poklical družico. “Stopinj v snegu, ki bi kazale, da se je morebiti česa prestrašila in zbežala neznano kam, ni bilo videti. Prečesala sva sleherni kotiček daleč okoli hiše in sosednjih vasi, stopila do številnih vrtač, podrasti, padlih dreves, brežine reke, spraševala ljudi. In jo seveda ves čas tudi ljubkovalno klicala, a zaman. Kot, da se je ugreznila,” je Franci skomignil z rameni. Izraz negotovosti, ki ju ubija, na obrazu preprosto ne moreta skriti. Flame je pred desetimi meseci postala družinski član, ko je na svet prišla s carskim rezom in je zato z njimi spletla še močnejšo vez. Prepoznavna je po črni barvi z bež lisami in belino na prsih.

Adamičevi niso stali križem rok. O čudežnem izginotju Flame so še isti dan poklicali na policijo, obvestili center za zaščito in reševanje ter preko lokalnih radiev obvestili poslušalce, seznanili zavetišča za male živali, veterinarske postaje ter veterinarsko zbornico. Objava o njenem izginotju je preplavila tudi socialna omrežja. Poštenemu najditelju – sicer se jim vse bolj dozdeva, da je psička odtujena – so ponudili visoko denarno nagrado. Čez nekaj dni so jo sedemkrat podvojili v upanju, da bi jim božični dnevi le prinesli mir in toplino, ki si jo zasluži vsaka družina v pričakovanju rojstva božjega otroka.

Ni jim bilo uslišano, celo več. Visok denarni vložek so po štirih dneh preklicali, saj so oni, ki naj bi bili “na sledi pogrešane Flame”, nesramno izkoriščali stisko družine, brez kančka sočutja. Nenadoma so se začeli oglašati ob neprimerni (nočni) uri, tudi takšni, ki naj bi imeli Flame, vendar hočejo denar vnaprej. Pošiljali so slike, vzete s spletnega portala… Take reči trgajo srce, podoživeto razlaga Špela, ki je morala s hčerko pristati na pediatriji zaradi suma na slepič. Vendar je prepričana, da je deklica ujetnik velike žalosti. Tako, kot je hladno in z ledenimi kapljami prežeto jutro, takšno je moje počutje,” je mamica tesnobo delila s prijatelji na družbenih omrežjih. Med pogovorom se večkrat ozre v smeri izginotja psičke in čustveno brzda tesnobo, ki se ji grmadi te dni. “Flame je moj mladič, moja mična gospodična, moj super frenči. Ona nekje mora biti. Zato se vsako jutro postavim na noge, vsako jutro zadam novi cilj. Kot Feniks se dvignem iz pepela, odločena, da grem naprej. Ne bom je nehala iskati dokler je ne najdem. Izpuhtela ni. In zato, ker vem, da ni, jo bom našla,” ne dvomi Špela. In (tokrat) verjame v čudeže, morda tudi v klic, ki bo odtehtal trpljenje.

Je morda lahko še ne leto dni staro psičko s seboj odpeljal voznik svetlega terenskega vozila, domnevno znamke Volvo, ki je bil viden na gozdni cesti, nedaleč od hiše,” ugibata. Pri iskanju Flame sta namreč srečala soseda, ki je na vrvici peljal psa na sprehod. Ni mogel dojeti, kar se je zgodilo, hkrati pa je vprašal, če sta videla ta avto, ki je dvakrat sunkovito obrnil in nato odpeljal v smeri Mahovnika, proti Kočevju. Potemtakem naj bi psička izpred hiše morda stekla na cesto, po zvoženem delu cestišča in jo ucvrla v tisto smer, od tam pa… ko bi le vedeli. Skrivnostni tat pa še vedno molči.

(mgć)