fbpx
E-UTRIP
Aktualno Kočevje Kultura Umetnost

Razstava, pomenkovanje in spomini na Staneta Jarma

Dolina se prazni, ostajajo stari. Statični podatki prikrivajo dejansko stanje, saj je v lokalni skupnosti prijavljenih veliko ljudi, tujcev, ki tod ne živijo za stalno. Občina gospodarsko nazaduje: obrati, ki so svoj čas rezali kruh slehernemu Osilničanu, so že zdavnaj (za vselej) zaprli vrata. Dežela pravljičnega junaka Petra Klepca je, če se spogledamo s preteklostjo, zgodovinsko obsojena na nazadovanje. Krutost druge svetovne vojne ji je namreč posegla v demografsko strukturo, v času enotne države pa je bila porinjena v zaledje posebej varovanega režima. Državna meja ob Čabranki in Kolpi je leta 1991 tod postavila zid, razdelila ljudi, čas prilagajanja novim razmeram (omejitvam) pa je izstavljal dodatne račune. »Mi,ki smo navezani na to dolino, čeprav nas je življenje iz nje pregnalo, nam ni vseeno za to že dolgo trajajoče nazadovanje,« je (vpijoči) glas rojakov iz Društva Osilniška dolina. Prišel je čas sprememb, ne dvomijo. Več deset se jih je s prijatelji in občani zbralo na kulturnem večeru, posvečenemu velikanu ne le teh krajev, Stanetu Jarmu (1931–2011). Njihove pripovedi o času, ki se meri v spominih ter pomenkovanje o sovaščanu, kiparskemu in slikarskemu bardu in pedagogu, čigar lesene skulpture razsejane (tudi) na Kočevskem in Ribniškem, še danes živo pričajo o umetnikovem pojmovanju dogodkov in življenja, so bile posladek na snidenju. »Bil je človek, trden, izviren, tekoč kot voda v potezi s čopičem in obenem duhovit, ljubezniv,« je portret edinega častnega občana Osilnice, v pesmi, tako kot le ona zna, strnila Majda Katern in povabila na ogled razstave sošolca, sicer vsestranskega kočevskega umetnika Jožeta Lisca, Lisjaka. Slednji je na ogled postavil umetnine, ki so sad njegove tehnike umetnostnega varjenja. »Prva moja samostojna razstava ima letnico 1995, od takrat se jih je zvrstilo več deset, tudi v Los Angelesu leta 2001. V teh krajih, ki so me očarali tudi s Stanetovimi pripovedmi, čutim nek poseben ustvarjalni naboj,« Jože ni skrival zadovoljstva med množico ob dogodku.

Kako se Staneta Jarma spomni Cvetka Vesel, ki jo je življenjska pot iz doline dveh rek odpeljala v Sodražico. »Do naših krajev je gojil poseben odnos. Vedno, kadar sva se srečala, bodisi v Kočevju ali Sodražici, je takoj začel pomenek v našem ljubem domačem narečju. To mi je bilo najbolj všeč. Sicer pa se Staneta spomnim tudi kot igralca, ki je bil večkrat odrski partner moji mami. V njegovi mladosti je bilo namreč v Osilnici bogato kulturno življenje«.

In (vsaj) pridih (tudi) le temu želijo vrniti dejavni člani društva, ki jih od začetka vodi Jože Ožura. Žalosti ga, da Jarmova galerija, v rojstni hiši sredi trga, na katero so bili zelo ponosni, žal neusmiljeno propada. Ji bodo zmogli osilniški rojaki z lokalno skupnostjo znova odpreti vrata?

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki