V suhokranjski vasi Polom, ki leži na robu kočevske občine, na meji z občino Žužemberk, se je v zadnjih letih veliko spremenilo na bolje. Nekateri ostanki preteklosti pa še vedno burijo duhove, saj zasebnik, ki je pred 30-imi leti leti kupil župnišče, nič ne ukrene. Razpadajočo stavbo ob delno obnovljeni župnijski Cerkvi sv. Mihaela v Polomu so po drugi svetovni vojni gospodarji namenili za stanovanja. Lepo so jih vzdrževali, z leti pa je bilo v njej vse manj ljudi.
Cerkev je ohranila svojo barvitost z enkratnimi freskami, zanimivimi za Kočevsko in tudi širše. Po vojni je bila izropana in leta 1953 delno »zminirana«. Prvi prebivalci, ki so vas naselili po odhodu Kočevskih Nemcev, se spominjajo, da je bil božji hram zgledno opremljen. Vredne stvari (zvonove, uro in lestence) so neznanci odpeljali neznano kam, tlakovce iz cerkve pa so položili v bližnji hlev, kjer je imelo vsa leta po vojni kočevsko kmetijstvo in gospodarstvo svoje obrate. »Turen s cerkve, ki je bil sočasno z župniščem zgrajen leta 1638, se je sesul v prvih dneh vojne za Slovenijo leta 1991. Prebil je gnilo kritino in se pod kotom 90 stopinj zapičil v podstrešje. Tam ni dolgo ostal, saj so z razumevanjem takratnega vodstva kočevske občine in župnije Hinje, kamor sodi tudi Polom, kmalu pričeli z obnovo cerkve in turna,« pojasnjuje Sandi Blatnik, vaški mož Poloma, Seča in Vrbovca.
»Občasno k nam pride župnik iz Hinj. Cerkev, ki ima podružnico sv. Neže v Seču, pred vojno pa je imela še podružnici sv. Antona Podovanskega v Kukovem in Marije Snežne v Vrbovcu, še ni dokončana, a lahko služi obredom,« je še dejal vaški mož Sandi.
Med pomenkovanjem v vaškemu domu domačini vselej spomnijo na nekoč prepoznavni simbol vasi, medvedka Marka, ki se je pred leti zatekel v bližnji Ambrus, lovci pa so ga pobrali ob cesti in ga dali v skrb Jožici in Stanku Blatniku. Poltretji kilogram težkega kosmatinčka so domačini najprej skopali, ga nahranili in mu dali ime Marko. Hkrati so Blatnikovi od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pridobili ustrezne papirje, inšpekcija pa je pregledala bivališče.
Marko je nekaj časa »stanoval« v hiši in se igral po poljih, a ker so ga hranili samo s čokolinom in mlekom, je rasel kot kvas. Sprva je na dan pojedel tri kilograme čokolina in popil do deset kilogramov mleka. Rad se je sladkal s čokolado, za sladico pa je najraje zaužil sadje ali sladoled. Mesa ni poznal, sicer bi lahko podivjal. Ves čas je bival v posebno zgrajeni hišici z železnim nadstropjem. V bivališču se je igral s traktorskimi gumami, rad se je kopal v banji, ponoči pa je šel spat v brlog in sploh ni brundal. Orjak je takrat tehtal več kot 300 kilogramov. Od daleč je zbujal spoštovanje. Pravi vegetarijanec se je ob obisku najraje pustil božati otrokom. »V tistih letih se je na dvorišču, ob njegovi kletki, trlo ljudi, ves čas so bili prisotni tudi skrbniki živali. »Pri nas so se hvalili, da je Marko v pravih rokah, ko so pete odnesli, pa so nam pošiljali razne inšpekcije. Pritiska nismo mogli več zdržati. Za nas je bil tožen dan, ko smo se morali od njega posloviti. Odpeljali so ga v neko zavetišče, sedaj je bržkone v večnih loviščih,« je toliko let po tem videti še danes nekoliko otožen Stanko Blatnik.
(mgć)