Ribniška salamijada: Toni odkupil vino, drugo leto pa odojka

0

V soncu objeta koča Planinskega društva Ribnica, leta 1982 postavljena na robnem platoju gozda, lučaj od podružnične cerkve sv. Ane, je s tem bogoslužnim znamenjem zagotovo znamenitost ribniške doline. Na priljubljeno izletniško točko, ki stoji na nadmorski višini 910 metrov, že 19 let zadnjo soboto marca ali prvo aprilsko, trume pohodnikov romajo tja. Klic pomladi in vonj suhomesnatih dobrot jih je tokrat privabil največ doslej.

»Danes tod poteka ocenjevanje salam, ki se izdelujejo in dozorevajo na tradicionalen, suhorobarski način. Sicer pa, vsako leto k nam, ker je pač snidenje še posebej vihravo, zavijejo tudi okoliški salamarji. Lahko rečem, da čedalje več podobnih snidenj v ničemer ne ogroža našega izvirnega druženja, ki je, saj veste, tudi malce zbadljivo. A, ko Ribničana bolj spoznaš, dojameš, da je to njegov »plašč«, ki ga ne zna odložiti niti ob vrelih dnevih. Torej zbadljivost je pravzaprav njihova šegavost,« je dejal eden izmed pobudnikov tradicionalne salamijade, Boštjan Schonleib. On in še dva prijatelja (Leon Lovšin je ves čas dejaven), so ob glažu rujne kapljice, na prelomu tisočletja, omislili to mesnato prireditev. Seveda ob izdatni podpori družic, (Boštjanove) Tanje in (Leonove) Barbare.

Dan bil je kot naročen za rajanje, komisija pa – kot vselej – na ravni naloge. Vodil jo Alojz Lovšin – Špiček, v njej pa so bili še Nik Starc, Gregor Mihelič, Janko Divjak in Pavle Starc. Po pravilih Radgonskega sejma, so ocenjevali zgled, prerez, strukturo, okus, sestavo in aromo izdelka.

Najbolje domače salame se izdelujejo oktobra, do ocenjevanja, ob koncu marca, pa dozorevajo (se sušijo), kar je najbolj zahteven del postopka pri izdelavi. Svinjsko meso, ki je osnova, in goveje meso, morata biti obrana vseh mren, poleg začimb pa žlahtnost salami dajejo tudi maščobe. »Se pa v vseh izdelkih čutijo okusi, ki so majhne skrivnosti njihovih izdelovalcev,« je dodal Špičkov Alojz.

Vseh primerkov je bilo 25. Največje število točk, ki jo lahko prejme salama, pa je 20. Tokrat nihče izmed proizvajalcev ni segel tako visoko. Po oceni je najkvalitetnejšo salamo, ki je prejela 18,33 točk, prinesel Toni Zupanc iz Izlak, sicer zmagovalec pred dvema letoma, nekaj manj točk pa sta prejeli slami Valterja Orehka iz Ljubljane in Mitje Žužka iz Velikih Poljan. Sicer je za to tekmovanje značilna še ena posebnost. Od začetka velja namreč nepisano pravilo, ki se ga držijo vsi zmagovalci, da po razglasitvi izidov za osvojeno prvo mesto odkupijo flaškon z vinom za 30 evrov, dobra volja pa nalaga, da se prihodnje leto udeležijo srečanja in s seboj prinesejo pečenega odojka. »Kot vidite, se vino že steka po grlu dobrih prijateljev, upam pa, da ne bo treba, tako kot lani, mastno jed na dvajseti salamijadi, ki se je bom z veseljem udeležil, zaradi velikega snega s sanmi pripeljati gor,« je ob spogledovanju z novim snidenjem dejal ljubiteljski mesar Toni, ki se je obrti učil od strica, in to tako, da je vedno ob njemu stal, nikoli pa ni spraševal.

(mgć)

Komentarji