Skrivnost se imenuje…

0
Sodelovanje dveh umetnikov je rezultiralo v odličen roman po resničnih zgodbah o podlih igrah prevarantov. Vir: Mladinska knjiga.

Svet trgovanja z umetninami, poln preobratov, prevar in humorjev, v katerem je predstavljena pestra hierarhija prevarantov, kateri so najbolj navdušeni tedaj, ko se na obzorju pokaže dragocena umetnina in/ali možnost visokega zaslužka. Če delovanje trga umetnin in njegovih akterjev nekdo opisuje iz lastnih izkušenj in torej po resničnih dogodkih, takrat ga lahko spoznamo čisto od blizu, do potankosti. Za to je poskrbel novi roman založbe Mladinska knjiga, ki je nastal izpod peresa Slavka Pregla po pripovedovanjih in spominih galerista Leona Pogelška iz 80. let prejšnjega stoletja. Slednji je izkusil prav to – pester, nestabilen in velikokrat krut svet zbirateljev, trgovcev, svetovno znanih muzejev in galerij.

»Leta 1990,91 sem se odločil, da bom napisal knjigo na to temo. Nikdar je nisem dokončal, dokler se ni pojavil gospod Slavko Pregl, s katerim sva se sicer poznala že prej preko trgovanja in obiskov v moji galeriji. Rekel mi je, da bi rad napisal knjigo o mojih izkušnjah in doživetjih. Rekel sem mu, da takšno knjigo pravzaprav že pišem sam. To mi je dalo dodatnega zagona in uspelo mi jo je dokončati, potem pa je gospod Pregl ves spisan material vzdignil iz povprečne knjige v zelo dobro knjigo,« o sodelovanju z odličnim slovenskim pisateljem, pripovednikom, basnopiscom, založnikom in urednikom pove Leon Pogelšek. Pregl pa odločitev o pisanju takšnega romana »opraviči« s fasciniranostjo nad Leonovim pripovedovanjem o ponarejanju slik, kar mu je takoj vzbudilo pozornost. »Kako je to mogoče? Kako to, da se ni odkrilo, da gre za ponaredke in kako so lahko te slike brez problemov prodali naprej?« Ko mu je galerist na vsa ta vprašanja odgovoril, se je takoj odločil, da bo te zadeve opisal v knjigi.

Kot že rečeno, je roman Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič pravzaprav opisovanje Leonovega življenja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To so bila na nek način najlepša leta njegovega življenja, kot pravi, saj je bil mlad, je študiral umetnost, kjer je imel možnost trgovati z vrhunskimi slikami. »no, ponaredki, česar pa sam nisem vedel. V dobri veri, da je to vse v redu in seveda legalno, sem slike pač prodajal in sodeloval v tej zgodbi.«

Roman duhovito in sočno opisuje poseben svet s svojo kulturo, žargonom, v katerem ne manjka ne kriminala ne erotike. V ta svet vstopi Erich Šlomovič, ki je zelo mlad prispel v Pariz, kjer ga v svoji galeriji zaposlil slavni, takrat 70-letni Ambroise Vollard. Bil je galerist in zbiratelj, ki je podpiral takrat še neuveljavljene umetnike. Šlomovič je začel zbirati likovna dela tudi zase, želel je namreč ustanoviti muzej v Beogradu in Zagrebu. Potem, ko je Vollard leta 1939 umrl v nesreči, je za njim ostalo 10.000 likovnih del…

N.Š.

Komentarji