Skušnjavi sebičnosti je treba vedno znova reči ‘ne’

0

Leto dni mineva, odkar je bil na papeževo željo za ljubljanskega nadškofa metropolita imenovan msgr. Stanislav Zore, frančiškan, v mladih letih kaplan in pozneje rektor božjepotnega svetišča na Brezjah. Prijazno se je odzval na našo prošnjo za intervju, z njim smo se debelo uro pogovarjali o aktualnih vprašanjih Cerkve na Slovenskem, vere in vernikov, skupnega dobrega in družine pa tudi šole in politike. Pater Pavle Jakop je lani spomladi na vprašanje, kaj pričakujejo verniki od novih nadškofov v Ljubljani in Mariboru, odgovoril: »Moškost, klenost, pokončnost, duhovno in politično zrelost, da bosta vedela, kaj hočeta in to tudi uresničevala, da bosta dostojno zastopala vernike v javnem življenju, naredila red tam, kjer je treba, in sprostila krče, ki so trenutno v naši Cerkvi.« V kolikšni meri se lahko poistovetite z navedenimi krepostmi?Najbrž je ena od najbolj tveganih in nehvaležnih stvari ocenjevati samega sebe, zlasti skozi sliko, ki jo je naslikal nekdo drug. Zato se v to presojo niti ne bi spuščal, prepuščam jo drugim ljudem. Ljudje me vidijo in slišijo in poznajo odgovor na vaše vprašanje. S svojimi sposobnostmi in močmi poskušam samo izpolnjevati svojo službo in poslanstvo ljubljanskega nadškofa, oznanjevalca evangelija – ali kot večkrat slišimo iz ust papeža Frančiška – »pastirja tega Božjega ljudstva«, ki ga združuje ljubljanska nadškofija.Zakaj je izbira novega ljubljanskega in mariborskega nadškofa trajala tako dolgo?Leto in nekaj mesecev smo doživljali kot nekaj neskončno dolgega, a izbira škofa v Cerkvi pogosto traja tudi dlje. Vem za škofijo v Avstraliji, ki je imela izpraznjen sedež pet let – brez nekih izjemnih razmer. V Somaliji nimajo škofa od leta 1989, ko so zadnjega ubili. Mariborskega škofa (Franceta Krambergerja), ki je nasledil škofa Maksimiljana Držečnika, so čakali bistveno dlje. Imenovanje škofa terja določen postopek: vpraša se določene ljudi, koga oni vidijo na tem mestu, vpraša se škofe, duhovnike, redovnike, tudi določene laike. Ko se naredi izbor »kandidatov«, spet sledi povpraševanje, ta postopek pa terja svoj čas.Kdaj ste izvedeli za imenovanje, kako ste se v sebi odzvali nanj? Sam sem izvedel za imenovanje oziroma papeževo željo, da bi prevzel to mesto, štiri ali pet dni prej. Vprašali so me, ali sprejmem to papeževo željo, sam pri sebi sem razmišljal o svojih ugovorih proti sprejetju te ponudbe.Kakšne pomisleke ste imeli?Povsem preprosto sem preverjal samega sebe, svoje sposobnosti in doseg in to izrazil gospodu nunciju, na koncu pa sva se odločila, da sprejmem.Vodenje Cerkve na Slovenskem ste prevzeli v nezavidljivem stanju. Kako ste se lotili težkega poslanstva?Kmalu bo minilo leto dni, odkar govorim oziroma ponavljam: postavljen sem za ljubljanskega nadškofa. Vsak škof je odgovoren za svojo škofijo, nadškofijo, za svoje delovanje pa odgovarja papežu. Škofje v Sloveniji smo povezani v Slovensko škofovsko konferenco, v okviru katere skušamo poenotiti svoje pastoralno delovanje, načrte in druge stvari, ki zadevajo evangelizacijo, še vedno pa je škof sam odgovoren za to, kako in s kakšnimi spodbudami bo poskušal te naše dogovore uresničevati. Na neki način je voditelj Cerkve na Slovenskem predsednik SŠK, to je novomeški škof Andrej Glavan. To se mi zdi pomembno poudarjati zato, ker našo ljubo Slovenijo (ki jo imam zelo rad) žal na mnogih področjih krčimo le na Ljubljano. Sam sem nasprotnik tega. Kot ljudski misijonar sem hodil po različnih koncih naše domovine, zato vem, koliko lepega, naravnega in ustvarjalnega ter človeškega bogastva je na vseh koncih naše Slovenije. Zato moramo zavestno gledati – tudi v Cerkvi – Slovenijo kot Slovenijo, ne le kot Ljubljano. Ta decentralizacija mora enkrat dobiti svoje mesto v naši govorici in tudi v našem ravnanju. Slovenija je veliko več kot le glavno mesto in če tega ne upoštevamo, se zavestno siromašimo.Kako se Cerkev v Sloveniji postavlja na noge po »odpovedi službi« prejšnjega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa in mariborskega nadškofa Marjana Turnška oziroma leto dni po vaši umestitvi? Zagotovo je to pomenilo velik izziv in sicer v tem smislu, da sem prišel na mesto, ki so ga prej zasedali eminentni ljudje. Od škofa Jegliča (za katerega mislim, da še nima pravega mesta v naši narodni zgodovini), do škofa Rožmana, nadškofov Vovka, Pogačnika, Šuštarja – kakšno vlogo je ta mož imel v našem osamosvajanju, doseganju priznanja naše samostojnosti – pa nadškofov Rodeta, Urana in Stresa, človeka izjemne razgledanosti, znanja, uvida v družbo… Seveda človek stopa na to mesto z nekim strahospoštovanjem in z veliko ponižnostjo. Obenem pa v zaupanju v Božjo pomoč, to je temeljno, in v zaupanju v sodelavce.Kakšen dialog ste vzpostavili s politično oblastjo?Dialog je stalnica v življenju vsakega človeka. Dialog kot odnos nas oblikuje, nam pomaga rasti in nas na neki način vzpostavi kot posameznike, dejansko še pred rojstvom, in do smrti. Vemo za ljudi, ki so lahko v globoki komi pa zaznavajo vse, kar se dogaja okoli njih, slišijo pogovore, ne morejo pa sporočati svojih odzivov, to poznam iz osebne izkušnje. Mislim, da je dialog različnih ustanov le neka oblika dialoga s posebno nalogo, da si poskušamo prihajati naproti v skrbi za iste ljudi. Cerkev – vsaj v nekem delu – skrbi za iste ljudi kot politika in če hočemo biti odgovorni vsak na svojem mestu, moramo med seboj iskati možnosti in poti, da bomo služenje ljudem opravljali čim bolj odgovorno in v dobro vseh.Če ste lahko bolj »prozaični«, kakšni so odnosi z vladnimi predstavniki, s politiki?Ob različnih proložnostih se srečujemo s predstavniki vlade in politike. Mislim, da delamo korake naprej. Morda ne tako hitre in velike, kot bi si vsi želeli, verjamem pa, da se bodo pokazali povsem konkretni sadovi teh pogovorov, ki pa jih seveda ne delamo »na trgu«.Kako sicer ocenjujete politično situacijo, stanje duha v Sloveniji?Posameznikov ne morem ocenjevati, ne vidim v srce nikogar. Želel bi si, da bi vsi politiki, po besedah papeža Frančiška, dejansko sprejeli svojo vlogo, svoje poslanstvo kot delo za skupno dobro. V tem pa je vedno znova treba reči ‘ne’ v vsakem od nas stalno navzoči skušnjavi sebičnosti – bodisi zase, za svojo stranko ali za določeno skupino ljudi.Ali pri tem opažate razliko med vernimi in nevernimi?Z ljudmi se ne srečujem na tej ravni, govorimo o konkretnih perečih vprašanjih. Stvari so pogosto veliko bolj pretanjene, kakor se nam zdi na prvi pogled.Kako poteka vzpostavljanje normalnih razmer po finančnem propadu mariborske nadškofije?Vesel sem, da je ta zgodba na nek način doživela razplet, da ima mariborska nadškofija svojega nadškofa in da je uspela doseči dogovor o poravnavi dolga z bankami upnicami in drugimi upniki. Res je, da bo nadškofija v tem dogovoru izgubila vse nepremično premoženje, vendar pa lahko ponovno začne živeti in delati, praktično iz nič. Ni več tistega krča, ko je vsak poskus obsojen na nekakšno blokado. Menim, da potrebujeta nove moči in novega upanja celotno mesto Maribor in štajerska regija. Močno verjamem, da je eden od prinašalcev tega upanja tudi novi začetek mariborske nadškofije.Vseeno je veliko vernikov s tem finančnim propadom izgubilo svoje vložke in posledično tudi zaupanje v Cerkev. Kako se ta loteva vzpostavljanja ponovnega zaupanja z opeharjenimi verniki?Zaupanje, o katerem govorite, je treba gledati v odtenkih. Veliko ljudi ni izgubilo nobenega zaupanja v domačega župnika, recimo, da so izgubili zaupanje v neko inštitucijo v Mariboru. Gre za to, da drugače presojamo in vzpostavljamo drugačen odnos v osebnem poznanju kot v presojanju preko medijev, pri katerem ni več osebnega stika. Zato ne moremo govoriti na splošno o izgubljenem zaupanju v Cerkev, saj to ni le ena nadškofija, ampak celotno občestvo. To seveda ne pomeni, da se ni izgubilo določenega zaupanja v »hierarhijo«, v določen del Cerkve. Menim, da se zaupanje gradi le tako, da bomo vsi poskušali čim bolj pošteno in dosledno opravljati svojo službo, na vseh področjih, ki so nam zaupana.Finančno bogatenje Cerkve je mamon, v nasprotju s samim bistvom vere.    Cerkev zagotovo ni podjetje, ki bi pridobivalo kapital tako kot podetja v tržni ekonomiji, njeno premoženje je strogo namenjeno njeni dejavnosti – da lahko izvaja evangelizacijo, katehezo, skrbi za šole, kolikor jih pač imamo, da vzdržuje velik del narodovega bogastva, namreč naše cerkve, pa tudi svoje karitativno delovanje. Dokler Cerkev, ne glede na to, koliko sredstev pridobi, ta sredstva porabi za te namene, se mi zdi, da je vsak evro porabljen v pravo smer. Če je zaradi dobrega gospodarjenja kakšen evro več porabljen v to smer – hvala Bogu. To pomaga razvoju in napredku celotnega narodnega telesa. Premoženje oziroma pridobivanje premoženja Cerkve ni vprašljivo, pomembno je, da je uporabljeno za pravi namen. Pa še nekaj: večkrat se sliši beseda o bogastvu Cerkve. Povejte, koliko je vreden eden od oltarjev pri Novi Štifti?Verjetno je neprecenljiv.Zagotovo je vreden ogromno, koliko pa prinaša dobička? Domnevam, da neposredno nič.Res je, z njim so le stroški. Treba ga je vzdrževati.  Marsikdo misli, da se Cerkev kopa v denarju, v resnici pa cerkve, na katere smo vsi ponosni, ostajajo takšne, kakršne so, z veliko težavo, z garanjem župnikov in njihovih sodelavcev v župnijah. Skozi okno svoje pisarne opazujem, kako se v stolnico zgrinjajo procesije obiskovalcev in turistov. Zato je včasih tudi malo nepošteno reči, poglejte vse bogastvo in zlato Cerkve, obenem pa se v turistični ponudbi ponašati s cerkvami, češ, poglejte, kaj imamo.Koliko je sploh smiselno za metropolita, da se dejavno vpleta v finančno poslovanje Cerkve?S tem se ukvarjajo ustrezne službe na nadškofiji, ki pa jih spremljam in nadziram. Tako vem, kaj se dogaja, kajti tudi za to poslovanje sem odgovoren.Omenili ste »skrb za šole, kolikor jih pač imamo«. Kakšna je želja Cerkve v zvezi z vpeljavo verskih predmetov v javne šole?Za verske predmete v javnih šolah si ne prizadevamo v konfesionalnem smislu. Mislim, da v našem družbenem prostoru na splošno veliko govorimo o strpnosti, sprejemanju drug drugega. Kako naj bomo v resnici na poti k takemu načinu medsebojnih odnosov, če drug drugega ne poznamo? Naša šola premalo omogoča poznavanje na tem področju, da bi vsi v šolskem procesu vedeli, kaj veruje kristjan, kaj musliman in kaj hindujec. Menim, da bi to morali vpeljati v šolski prostor, da bi lahko preko globljega, temeljitejšega medsebojnega poznavanja (različnih svetovnih verstev) presegli sume, predsodke in strahove, ki se rojevajo iz neznanja. Mislim, da je zato to nujno potrebno kot nekakšen obvezni predmet. Prav pa bi bilo, da bi kot izbirni predmet priznali naš verouk, drugim verstvom pa je treba priznati njihove oblike vzgoje in izobraževanja v njihovi veri. To bi bilo pošteno do otrok in staršev, ki poskrbijo za njihovo rast v veri, ki jo živijo sami. Župnik Janez Furman iz Loke pri Zidanem mostu je lani dejal, da Cerkev na Slovenskem potrebuje nadškofa, »ki bo znal povezovati, saj je tudi v naši Cerkvi ogromno tokov in zato včasih nekateri bolj razdeljujejo kot povezujejo. Torej osebo, ki bo znala vztrajati, obenem pa se ne bo pustila voditi enemu izmed lobijev v Cerkvi.« Kako komentirate Furmanovo misel?Različnost je edino polje rodovitnosti. Različnost dodaja novo vrednost, ta pa je danes silno čislana. Različni so tokovi v družbi in seveda tudi v Cerkvi, prisotni so od samega začetka. Zato se ni treba bati različnih tokov, razmišljanj, pri tem je pomembno le to, da ta različnost ne preide v nasprotje, da začnemo delati drug proti drugemu, ampak da smo še vedno vsi, ki smo v službi Božjega ljudstva, evangelija, dejansko poslušni Svetemu Duhu, ki vodi Cerkev.Papež Frančišek se je lani odločno lotil zadev, ki so že dalj časa krnile ugled Cerkve, spornih finančnih poslov vatikanske banke, poslovne korupcije in zakulisnih spletk v oblastnem boju različnih struj, spolnih zlorab duhovnikov, »greha v Cerkvi«. Obenem sam živi skromno in daje velik poudarek neposrednemu stiku z najbolj ranljivimi verniki – otroki, bolnimi, brezpravnimi. Ali vam je kot frančiškanu papeževa moralna drža blizu?Ko govorite o »čiščenju« v Cerkvi, se moramo spomniti, kaj vse sta na tem področju že prej naredila papež Janez Pavel II. pa tudi papež Benedikt XVI. On je mogoče začel najbolj korenito posegati v vso zgodbo in pripravil prostor za papeža Frančiška, ne le s svojim odstopom, ampak tudi z vsemi koraki, ki jih je sprejel, papež Frančišek pa jih nadaljuje. Seveda je vse to potrebno in hvala Bogu, da morda Cerkev s tem, ko se sooča s seboj, s svojimi slabostmi in grehi, spodbuja tudi družbo, da bo začela gledati na vse slabosti, ki gnezdijo v njej – v politiki, gospodarstvu in drugje. Papež Frančišek zelo jasno spregovori o smradu korupcije. Ta smrad ni nič drugačen v Cerkvi kot v družbi. Korupcija smrdi tam, kjer je. Če bo občutljivost za ta pojav postala večja tudi v družbi, se mi zdi, da bo tudi prečiščevanje v Cerkvi imelo širši odmev in sadove.Težko si je predstavljati, da bi bil papež v tem boju, čiščenju, povsem sam. Se vam zdi vseeno mogoče, da mu ne uspe?Izbrali so ga kardinali na konklavu in to pomeni, da v tem prizadevanju ni osamljen, obenem pa to daje zagotovilo, da se bodo stvari nadaljevale. Na koncu koncev naša krščanska vera že sama v sebi nosi sporočilo, da zlo ne bo zmagalo. Ima svojo moč, čutimo posledice njegovega delovanja, vendar bo, kakor pravi Sveto pismo, nazadnje Bog vse v vsem, Bog bo imel zadnjo besedo, Bog je izpolnjeno upanje vsega stvarstva, ne zlo. Verjetno mora vsak izmed nas vsak dan korigirati svoje ravnanje in način razmišljanja. Nihče izmed nas ne more do konca življenja reči, da je na varni strani. Najbrž tudi v Cerkvi ne bodo izkoreninjene vse napake in grehi do sodnega dne. Ne bo pa zlo zmagalo, ne v Cerkvi, ne v svetu.Papeža Frančiška nekateri zaradi njegovega kritičnega pogleda na kapitalizem označujejo za socialista, vi pa odgovarjate, da Frančišek ne počne ničesar takšnega, kar ne bi imelo osnove v Svetem pismu. Daje torej Cerkev upanje, da se bomo lahko izvili iz obdobja skrajnega izkoriščanja in malikovanja denarja ter materialnih stvari?         Pred kratkim je bil razglašen za blaženega nadškof Romero. Njemu so očitali celo, da je komunist. Za oba, tudi za papeža Frančiška, velja, da sta (bila) deležna hvale in občudovanja z vseh strani, dokler sta govorila, da si je treba prizadevati za uboge in jim pomagati, da je treba odpravljati revščino. Stvari pa se spremenijo takrat, ko se je treba vprašati, zakaj so nekateri ubogi. Dokler govorimo o ubogih in pomoči, ki jo potrebujejo, smo vsi lahko dobrodelni, ko pa se postavi vprašanje, zakaj so nekateri ubogi, postane jasno, da mora vsak sam sebe vprašati, koliko njegova lastna sebičnost prispeva k temu, da ima nekdo drug manj, kot bi mu po pravici pripadalo. Bodisi, da gre za sebičnost na osebni ravni, ko postanem izkoriščevalec v svoji družini in neposrednem okolju, bodisi za sebičnost na nacionalni ravni, ko ena skupina izkorišča druge skupine, ali pa na svetovni ravni. Tu se razmišljanje začne obračati v spraševanje vesti, to pa nam ne ustreza in zato je lažje reči, da ima nek človek nekoliko čudne ideje, ki se nas ne tičejo. Da je papeževa drža popolnoma evangelska, kaže konec koncev Jezusov zgled, ko je rekel: Nisem prišel klicat pravičnih, prišel sem klicat grešnike. Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Skratka, videti moramo potrebnega človeka in poskrbeti zanj tako, da mu damo to, kar potrebuje. Po drugi strani pa se moramo vsi skupaj potruditi, da bo lahko sam, s svojim delom, dobil to, kar potrebuje za življenje, da ne bo več reven. Na eni strani je torej dobrodelnost, na drugi strani pa so sistemske rešitve.Kako se v slovenski Cerkvi soočate z upadajočim številom dejavnih vernikov?Mislim, da je dejavnih vernikov čedalje več. Pred 40 ali 50 leti je bilo župnikovih sodelavcev v župniji razmeroma malo, danes je praktično v vsaki župniji 20, 30, 40 župnikovih sodelavcev, ki dejavno sodelujejo pri pastoralnem, gospodarskem in karitativnem življenju župnije. Upada pa število »nedeljnikov«, kar je seveda posledica sekularizacije. Ker se ustvarja prepričanje, da Boga ne potrebujemo, živimo, kot da ga ni. Seveda potem niti ni verskega življenja, ni molitve. To so zelo osebna vprašanja, pri katerih je težko z enim odgovorom zajeti vse, zato čedalje bolj poudarjamo in si prizadevamo, da je potrebno rasti v osebni veri, v osebnem odnosu do Boga, evangelija, Božje besede, molitve. Tako kot je pred desetletji okolje »držalo« posameznika, danes posameznik iz svoje osebne vere nagovarja okolje, izžareva vero vanj. Zdi se mi, da se dogaja ta obrat in kakor so po eni strani resnična vsa statistična dejstva, je po drugi strani razmeroma veliko katehumenov, odraslih ljudi, ki začutijo hrepenenje po Bogu in opravijo pot vere – vstopa v Cerkev in prejemanja zakramentov. Mnogi od njih so izjemno globoki in zvesti verniki. Verjamem, da gre vera v globino, to pa pomeni, da ne bomo več množična Cerkev, bomo pa tudi na tem področju postajali evangelsko navzoči – kot pravi Jezus, »Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.« V majhnih količinah, a dajejo okus vsemu.“Podpreti je treba družine, iskati načine, kako doseči, da bi bila družina v resnici lahko družina,” ste dejali v intervjuju za časnik Demokracija. Ali lahko, prosim, pojasnite to svojo misel.Zelo preprosto, naše življenje, družba, delovni proces, vse bi moralo biti urejeno tako, da bi družine v resnici lahko bole družine. Toda, koliko družin se zjutraj med seboj ne vidi? Koliko se vidijo zvečer? Kako naj potem živijo kot družina? Kaj se dogaja z medsebojnimi vezmi, podporo, toplino, vsem tem, kar od družine pričakuje vsak izmed nas? Hkrati imamo vse stvari uravnane in urejene tako, da življenja družine ne podpirajo. Odgovori niso preprosti, vendar niso nemogoči. Če hočemo, lahko stvari organiziramo tudi drugače, tako, da bodo lahko družine skupaj, da bodo živele življenje odnosov.Kaj bi sporočili vernikom iz župnij, ki obsegajo Kočevje, Ribnico, Velike Lašče in Škofljico? To je lepa dolina s težko zgodovino, v kateri so se tudi zaradi naravnih danosti ljudje morali naučiti preživetja. Velikokrat so se morali podati daleč na pot, da so lahko preživeli. A vendarle so preživeli, ne le kot prebivalci te doline, ampak tudi kot kristjani. Upam, da bodo tudi v teh časih, ki so težki na drugačen način, znali ohranjati svojo človeško klenost in krščansko zvestobo.V navalu nesrečnih beguncev čez Slovenijo prostovoljci Karitasa kažejo, koliko dobrega in plemenitega je v Cerkvi. Kakšno je vaše stališče do begunske problematike?Vidim tri točke oziroma področja reševanja tega problema, vsako zase je zahtevno: Prvič, človek pred vrati je človek pred vrati, če je lačen, mu daj jesti. Drugič, naše državne ustanove morajo ukreniti vse potrebno za varnost naših državljanov in teh ljudi; oboji smo lahko zelo hitro ogroženi, če varnost ne bo ves čas zagotovljena: vsa čast in pohvala policiji, vojski in vsem drugim, ki delajo na področju zagotavljanja varnosti. Tretja stvar, ki je edina rešitev te problematike, pa je ustavitev nasilja na mestu samem, to pa pomeni, kot sva že ugotovila, odpoved sebičnosti, brezobzirnemu pohlepu po dobičku, ki gre tudi na račun tega, da se kje zaneti oziroma vzdržuje vojna. Delati za skupno dobro našega sveta, našega planeta. Tisti, ki odločajo v svetovnem merilu, si morajo krepko izprašati vest.

Komentarji