“Super Metka” je praznovala 103. rojstni dan

0

Metka Fink, (super) tašča, babica, prababica in praprababica, je 5. marca dopolnila 103 leta. Še edina živeča slovenska rudarka iz Željn in najstarejša občanka Kočevja, je svečo na torti upihnila med izbrano prešerno družbo, v prostorih kočevskega društva upokojencev. Prišel ji je voščiti tamkajšnji podžupan Roman Hrovat, roko ji je stisnil tudi vaški mož, ob spremljavi Leona Behina na harmoniki, so ji zimzeleni (Dve leti in pol sva se ljubila in Vse najboljše…) zapele njene najljubše pevke, skupina Mavrica. »Lepo skrbite za občino. Tudi za Željne. Župan mi je lani, ko mi je domov na ta dan prinesel rože, dejal: »Metka, do pomladi bomo olepšali to cesto, da boste po pločniku še bolj varno hodili,« se je razgovorila. In Romanu, sicer znancu in sosedu, namignila, da ji bo v čast županovo povabilo, da bosta skupaj prerezala trak ob tej pridobitvi.

Njeno razmišljanje je razsodno, jasno, komunikacija tekoča, spomin zelo dober. Čila in zgovorna je, skladno vpeta v preteklost in sedanjost. Dobra volja in zbijanje šal tudi na lasten račun človeka utrdi in daleč pripelje, kot nasvet za dolgo življenje priporoča vsem. In zmernost v vsem, tudi pri hrani, pa veliko gibanja.

»Jože, ne boste se me kar tako znebili. Že jutri (6. marca) pridem v ta prostor praznovati dan žena. Ja, kaj čem, če so me povabili,« se je slavljenka zahvalila Jožetu Kozini, predsedniku društva upokojencev Kočevje, Leonu Behinu, ki za njene rojstne dneve tankočutno skrbi že od stotega praznovanja pa naročila, da naj bodo visi povabljeni postreženi tako kot pritiči. Po vrnitvi s snidenja jo je v krogu rodbine čakalo presenečenje. »Si mislite, spomnil se me je predsednik države. Poštar je prinesel njegovo voščilo. Leon je dejal, da bi mi Borut prišel osebno stisnit roko, a je šel na pot v Albanijo.«

In se potoži: »Neroda, junija lani sem v sobi padla. Udarec mi je prizadejal kolk, pri hoji se mi je krivila hrbtenica. Grem na operacijo, sem sklenila. »Kam pa,« so me vprašali. »Ja, v Novo mesto, kam pa drugam. Tam so čudoviti zdravniki, ki so mi poldrugo leto pred tem, prav tako po padcu, operirali roko. Mlad doktor, tako prijazen je bil, je opravil poseg. Štirinajst dni sem jim bila v napoto (smeh). Potem so mi rekli: »Gospa Metka, v Dolenjske toplice ste napoteni, na okrevanje.« Veste, pa so me vprašali, kakšen poklic sem imela. »Ste bila umetnica, dama na visoki nogi, da tako ohranjate vitalnost. Ste se kdaj podili za žogo…« so ugibali. Pa sem jim rekla: »Kaj žoga, skozi življenje sem se prebijala s koso, lopato, krampom, motiko, grabljami, vilami… Tej moji rekreaciji sem dodala še 23 let dela v rudniku, pa še vdovski življenji s sestro ter najinimi petimi otroki in kravico, ki nas je prehranila med vojno in po njej. Hudi časi so bili,« se spominja le-teh in se boji, da se ne bi ponovili.

Metka se je rodila leta 1916 v Zapužah pri Ribnici, mož Urh pa leta 1915 v Kočevju. Spoznala sta se in se poročila v Ljubljani, kjer je on delal kot pek, ona pa je od 14. leta naprej kot varuška skrbela za otroke bogatih družin. Leta 1941, po vrnitvi pred vojno vihro, sta zazibala sina Borisa. Kljub radosti ob rojstvu otroka ji je vojna izstavljala same hude reči. Le 27 pomladi je imela, ko so Nemci v napadu na Kočevje usmrtili glavo družine, ki je bil pred tem odpeljan v taborišče Rab. Enaka usoda je doletela tudi moža njene sestra Ivane s štirimi otroki. Ubit je bil v Kočevju. Ona je skrbela za naraščaj in njive, Metka pa se je leta 1950 zaposlila v rudniku rjavega premoga in tam ostala vse do leta 1974, ko se je z ročno uro kot darilom ob odpravnini upokojila. Začela je na dnevnem kopu, potem je prala in sušila pesek za stroje. Tudi pospravljala je in pripravljala malice. Tri leta so jo dodeljevali težkim vagonom, ki jih je kot edina ženska rinila in oskrbovala, tako kot moški. »Ni kaj, dobro sem služila, a so se dedci dvignili, na sestanku je nekdo zinil, češ, baba ne more več zaslužiti kot mi. »Majke mile, foušija, da dol padeš,« se sladko nasmeje na čase, ko je služila rjavo skorjo kruha.

Zdravnik (ortoped) jo je v bolnici vprašal: »Metka, kakšno hrano najraje jeste?« Dejala mu je, da kmečko, saj ji ta že od nekdaj najbolje dene v trebuhu. Fižol, repa, zelje… »Ja, to je zdravje,« me je še bolj opogumil. Tudi danes je bil na mizi ta meni, pa še vzorček mesa, mleka pa ne. »Zagotovo imate posebno pijačo, da ste tako krepka,« je vrtal. »Seveda jo imam,« sem se malce pošalila. »To je voda. Kar dosti je popijem, sok le včasih.«

Televizijo sicer rada gleda, a ji črke nekam uhajajo. Tudi pri branju časopisa, a zaenkrat v naslovih izve vsebino napisanega. »V Novicah zasledim same zanimive reči že navsezgodaj.«

Drugače je še kar zdrava, lepo življenje ima, pravi. Greje jo ljubezen vnuka in vnukinje, treh pravnukov in štirih prapravnukov, te dni pa bo privekal še peti. Tudi po operaciji s palico v roki hodi po vaški zelenici, zdaj sicer malo manj, ker jim urejajo cesto. Po kosilu, ob poldan, se za dobro uro odpravi k počitku. Vadi vsaj enkrat na dan, praviloma zvečer, ob mizi. Počepne na prstih, zvije kolena in naredi nekaj odklonov z nogami. Tudi v bolnici je bila odlična, ko so se morali gibati po njihovem programu, jo je pohvalil zdravnik. Sama se skopa in se odpravi k počitku. Kuha ne, za to skrbi snaha Valči, ki ji pomaga tudi pri česanju las. »O ja, veliko dam na čednost, zunanjost,« Metka ob stisku roke zaželi novo snidenje čez leto dni in odstiranje novih zgodb iz njene življenjske malhe.

(mgć)

Komentarji