Sv. Martin, praznik poklona vinu, ki ga ne krstimo, ampak blagoslovimo

0
Vinogradnik Martin Pečarič (na levi) in Janez Lovšin, predsednik Društva ribniških vinogradnikov

Vsakega enajstega novembra slavimo martinovo, na slovenskem najbolj z vinom in vinsko kulturo povezano praznovanje. To je dan, ko iz mošta nastane vino. A praznik jeseni ni povezan le z vinom, tudi po slastni hrani diši. Brez pečene gosi ali race ni martinovanj. Nekateri ju nadevajo s kostanjem, obvezno pa zraven postrežemo rdeče zelje in mlince. Zaradi vse splošnega rajanja in obilice hrane, vina in dobre volje, se Martinovo imenuje tudi jesenski pust.

Martinovanje so, tako kot vsako leto, pripravili tudi v Ribnici, natančneje v poročni dvorani ribniškega gradu, v sodelovanju z Rokodelskim centrom Ribnica. Na dogodku je bil prisoten tudi etnolog, dr. Janez Bogataj, ki je članom Društva vinogradnikov Ribnica in ostalim gostom spregovoril o zanimivostih martinovanja in običaju praznovanja na slovenskem v preteklosti. Pri razlagi, katero hrano je treba imeti na mizi preden dvignemo kozarce in nazdravimo sv. Martinu, je bil dr. Bogataj nedvomen: »obilje perutnine, in ne prašičje meso, saj slednje sodi za praznike, ob koncu leta«. Zakaj je treba imeti na njegov god na mizi perutnino, za božič ali novo leto pa svinjino? Razlog je v tem, ker je sv. Martin častilec opravljenega dela, katerega z odrivanjem nog in praskanjem nazaj simbolizira perutnina (kure, race, gosi). Božič pa pomeni začetek, zato kot glavno jed dr. Bogataj priporoča koline oziroma svinjino, saj prašiči z rilcem kažejo pot naprej. Nekaj besed je namenil tudi vinu, o katerem je dejal, naj si ga vsakdo izbere po svojem okusu, vendar je treba tudi ob tem prazniku vedeti, da ga je potrebno piti s pametjo.

Sv. Martin pa ni edini vinski praznik v letu. Poleg sv. Martina častimo še dva praznika, ki sta povezana z vinom, vinogradi in trto. Eden izmed teh je 25. maj, ko slavimo sv. Urbana, in predstavlja čas, v katerem cveti trta, vinogradniki pa takrat že vedo, kakršna naj bi bila letina. Drugi praznik pa sledi 27. decembra, ko obhajamo Janeza Evangelista. Prazniku z drugim imenom pravimo tudi Janževo, ko se blagoslavlja najboljše vino, ki smo ga pridelali. »Na Dolenjskem«, je dejal dr. Bogataj, »nekateri praznujejo še sv. Vincenca, ki pa nima prav nobene veze z vinom. Med zvrhano košar slabih obrednih navad, ki smo jih v zvezi z vinsko kulturo in običaji prevzeli predvsem iz Avstrije, je tudi zmota, da vino krstimo. Vino se ne krsti, vino se blagoslovi. Zato so vsi tisti župniki, škofi, redovniki in ostali v »bogoslužnih cotah«, ki veseljačijo ob pokušini mladega vina, bolj v podsmeh tradiciji, kot v »službi« stvarnika, krstitelja.«

V daljšem pomenkovanju z ribniškimi vinogradniki, je nekaj besed namenil tudi zasajeni potomki najstarejše trte na svetu, ki so jo posadili v maju za zidovi ribniškega gradu, in je potomka tiste, ki raste na mariborskemu Lentu. S trto raste tudi Društvo ribniških vinogradnikov, ki deluje že dvajset let. Na god sv. Martina je pripravilo poseben, humorno poučni ritual ob blagoslovu vina. Natanko ob 11:11 so se predstavili v Slapu, v zgornji Vipavski dolini, lani in predlani pa so njihovi satirični vložki razgalili vinogradnike v Beli Krajini.

Društvo ribniških vinogradnikov je edino v občini, ki za svojo izobraževalno in kulturološko dejavnost s strani lokalne skupnosti ne prejema nobenih sredstev, prav tako ne od drugih pravnih ali fizičnih oseb ali od donacij. To je tudi razlog, da so v svojem delovanju zelo trdoživi in aktivni.

Sicer praznik sv. Martina sovpada z dnevom, ko so se 11. novembra, 101 leto nazaj, ob 11. uri, s podpisom premirja v francoskem kraju Compiegne, ustavila vsa bojevanja v prvi svetovni vojni. Martinov večer v Ribnici je s ponudbo vina dopolnil tudi vinogradnik Martin Pečarič iz Bele krajine skupaj z Janezom Lovšinom, predsednikom Društva ribniških vinogradnikov.

(mgć)

Komentarji