Predsednik kluba: Ivan Gabrič
Letnica »rojstva«: 1989
Št. članov: 148 (64 članov, 70 mladincev in otrok, 14 simpatizerjev)
Članarina: 10 – 70 EUR
Pri zdravstveni reviji Mayo Clinic Proceedings so se ukvarjali z vprašanjem, kako šport oziroma ukvarjanje z določenim športom vpliva na življenjsko dobo. In kaj so ugotovili? Verjetno za marsikoga presenetljivo, pa vendar, da je – vsaj kar se življenjske dobe tiče – zmagovalec med športi tenis. Slednji lahko življenje podaljša za skoraj 10 let (9,7, če smo natančni) in ugotovili, da je tenis absolutni zmagovalec, ki lahko naše bivanje na Zemlji v povprečju podaljša za kar 9,7 let. Tenis zahteva večjo mero tako psihične zbranosti kot fizične pripravljenosti, kot individualni šport pa še posebej krepi samozaupanje oziroma samopodobo. O tem lepem, a – roko na srce – zelo zahtevnem športu, ki ni ravno v vrhu po priljubljenosti, vsaj ne pri nas, smo se pogovarjali s predsednikom Tenis klub Kočevje, Ivanom Gabričem.
Kako se je začela zgodba kočevskega Tenis kluba in sploh teniških igrišč?
Klub je bil ustanovljen 15. junija 1989, istega leta, kot so bila tudi zgrajena igrišča v Gaju. No, drugače pa se je vse skupaj začelo že leta 1950, ko je Nace Krničnik pridobil v last vilo Tomšič, tisto, nasproti gimnazije. 10 let kasneje, torej leta 1960, pa so tam postavili prvo igrišče na kočevskem in eno izmed prvih igrišč nasploh na dolenjskem. Igrišče je bilo v celoti zgrajeno tako rekoč na roke, brez nekih strojev in naprav. Sami, s krampom in lopato, tako da so si očitno res zelo želeli igrati tenis. Takrat je bila površina še iz bolj »grobega« leša, črte pa so ročno risali z apnom.
Prvo leto kočevskega tenisa je cvetelo. V klubu je bilo včlanjenih več kot 500 članov in članic in je bil eden večjih, če ne celo največji klub v Kočevju.
Če se ne motim, je danes članov kar precej manj… imate občutek, da tenis ni tako popularen?
No, noben šport se dejansko ne more primerjati z nogometom, definitivno pa se tenis lahko primerja z ostalimi športi. Mogoče so skupinski športi res bolj priljubljeni od individualnih, a ne tako zelo, da bi lahko rekel, da tenis pri nas ni popularen. Vedeti je treba tudi, da se le malo kateri šport lahko po kompleksnosti in težavnosti samega učenja in razvoja igranja primerja s tenisom. Njegova kompleksnost in pot do »znam igrati tenis« je daljša kot pri drugih športih. Drugače pa ja, je že res, da je tenis v nekem obdobju v Kočevju zelo nazadoval, a smo v zadnjih štirih letih dosegli oziroma uvedli kar nekaj sprememb, seveda pozitivnih, kar se pozna tudi na vedno večjemu številu igralcev tenisa, danes imamo tako kar 300 odstotkov več članov, kot leta 2014. Več delamo na sami promociji tenisa, in to že v vrtcih in osnovnih šolah na način, da jih povabimo na dejanski trening, kjer malce spoznavajo in vidijo igro, kaj, kako, zakaj… Skratka, klub se je dobro reorganiziral, imamo pa seveda še ogromno za postoriti, pot je seveda neskončna, cilji se sproti premikajo še višje.
Torej je zanimanje pri nas šele »v povojih«…
No, v bistvu se zanimanje za tenis povečuje že zadnjih 15 let, odkar vrh tenisa kroji četverica najboljših igralcev na svetu, kar se pozna tudi v Sloveniji oziroma v Kočevju. Spremenil oziroma izginil je tudi občutek ljudi, da je tenis drag šport. Dragi loparji in copati, ki so (bili) razstavljeni po trgovinah res dajejo občutek »luksuznega« športa, kar pa še zdaleč ni res. Najdražji strošek so v bistvu teniške žogice, saj jih je treba pogosteje kupiti, paket teh pa stane okoli 4, 5 evrov, kar pa za »sem pa tja« tudi ni ravno veliko. Ljudje se nekako najbolj »bojijo« loparja, ki velja za zelo drag kos opreme, a to sploh ni res. Odličen rabljen lopar lahko kupiš že za 50 evrov in ga uporabljaš naslednjih 10 let. Potem, majico in kratke hlače kot osnovno oblačilo sigurno vsak najde v omari, športni copati pa prav tako, s tem da jih danes dobimo že zelo poceni, in to zelo kvalitetne.
Katera sezona ali katero obdobje je bilo za Tenis klub Kočevje najuspešnejše?
Zagotovo je bilo najuspešnejše leto 1989, ko se je klub ustanovil in imel že na začetku preko 500 članov, kar danes nima noben kočevski klub, izpostavil pa bi še zadnja 4 leta, ko je klub ponovno na dobri poti, da se približa »starim« uspehom.
Kdaj lahko otroci začnejo s treningom?
Hja, »težava«, no, in hkrati lepota tenisa je v njegovi kompleksnosti. Uskladiti oziroma naučiti se je treba ogromno enih kompleksnih gibov, razmišljanj, skratka ogromno je faktorjev, ki vplivajo na potek ne samo ene igre, ampak enega samega udarca. Ko zmožnosti usklajene motorike in zapletenega, taktičnega razmišljanja dodamo še nujno odlično fizično pripravljenost je jasno, zakaj je tenis šport, ki se ga v enem letu ne da dobro naučiti. Potrebna je vztrajnost, razvijanje motorike in nabiranje kondicije. Seveda so otroci že pri štirih ali petih letih pripravljeni na učenje tenisa, ki pa jim je tedaj seveda prilagojen, kot igra in zabava, ne pa kot trening.
Kako pa je s tekmami? Se jih udeležujete?
Člani se udeležujejo Posavsko-Dolenjske teniške lige, to leto smo bili tretji, sami pa organiziramo še Dolenjsko prvenstvo, Klubsko ligo, Klubski pokal, Občinsko prvenstvo ter Zimsko ligo dvojic. Pohvaliti moramo tudi naše otroke in mladince v rangu od 12 – 14 let, kjer Špela Rijavec, Taja Šolaja ter Lina in Neža Adamič dosegajo odlične rezultate.
Kolikokrat na teden imate treninge?
Punce, ki trenirajo že dlje časa in tekmujejo na raznih turnirjih imajo treninge štiri-do petkrat tedensko, malce novejši člani, ki nimajo toliko izkušenj, se srečajo tri-do štirikrat na teden, vsi ostali pa dvakrat na teden.
Kakšno je stanje s teniškimi igrišči v Gaju? Zagotavljajo vse pogoje za dober in kvaliteten trening?
Seveda, igrišča v Gaju so med najboljšimi igrišči v Sloveniji. Občina jih je pred štirimi leti v celoti sanirala, tako da je igranje na njih resnično prijetno. Seveda je ostalo še nekaj malenkosti, ki jih bo treba popraviti, dodati, izboljšati… ampak, za vse je potreben čas in na žalost tudi denar. Ogromno denarja.
Kaj pa pozimi, kako potekajo treningi?
To je ena izmed glavnih stvari, s katero se ukvarjamo in katero nameravamo rešiti najprej. Namreč, naši člani se morajo v zimskem času voziti na treninge v Ribnico. Že res, da ne gre za ne vem koliko oddaljen kraj, pa vseeno, za otroke in njihove starše je to nesprejemljivo, po nepotrebnem so izpostavljeni nevarnosti na cesti, predvsem pa je problem velika izguba časa – tako za trenerje kot tudi za starše. Tako da… posebna zahvala gre vsem staršem teh otrok, ki jih tako pridno in vestno vozijo na treninge ter s tem žrtvujejo svoj prosti čas. Njihovo razumevanje in spodbujanje otroka kljub kompleksnosti in težavnosti tega športa k njegovemu treniranju iz srca cenimo in spoštujemo.
Kakšni so načrti kluba? Na kaj cilja Tenis klub Kočevje?
Prioriteta sta, kot sem že omenil, vsaj dva pokrita teniška igrišča v Kočevju. Smo edini klub tukaj, ki je odvisen od vremena v smislu, da lahko »deluje« le takrat, ko se vremenu oziroma letnemu času »zazdi«. To je res tista naša najbolj pomembna točka, poleg seveda dela na kakovostnem tenisu za otroke in mladino, to pa sigurno vključuje tudi povečanje strokovnega kadra enkrat v bližnji prihodnosti. Želimo si tudi še bolj razširiti dejstvo, da tenis ni drag, pač pa je eden izmed najbolj »zdravih« oziroma uporabnih športov, kar bo posledično še povečalo zanimanje in s tem število članov našega kluba, ki se lahko dvigne celo nad vse klube v naši regiji.
Cilji so zelo visoki, a če bomo pridno in dobro delali, jih mogoče celo dosežemo. Povečati moramo strokovni kader, namreč, trenutno imamo le tri trenerje, ki skrbijo za vse naše člane in se res trudijo, da je naš klub uspešen, kakovosten in spoštovan. No, poleg pokritih igrišč je še ena »materialna« stvar, ki bi nam pomagala pri »modernizaciji« in kvaliteti tudi nabava teniškega topa, s katerim bi pridobili tudi na možnosti dodatnih individualnih treningov.
Največje število članov v regiji? Ali niso to malce previsoki cilji?
Kratko in jedrnato, niso!
Kaj bi rekli, da je prednost tenisa pred drugimi športi?
Sam sem tenis začel igrati pred desetimi leti, čeprav sem se z njim spogledoval že kot otrok. Ko sem zbral pogum in se pri »šele« 32-ih letih odločil trenirati, sem bil pretirano impulziven. Zlomil sem več loparjev in naredil kar nekaj drugih »neumnosti«, ko sem v nekem trenutku prijel nasvet oziroma pripombo starejšega možakarja. Rekel mi je, da takšno obnašanje ne spada na teniško igrišče in, da me ni lepo gledati, ko lomim svoj lopar. V vsem tem času mi je tenis pomagal pri zbranosti, nadziranju samega sebe – samokontroli, tudi pri taktičnem razmišljanju, predvsem pa me kot šport zelo pomirja. Poudarek bi dal na to, da so k temu mojemu »dosežku« prispevali ravno ostali teniški igralci, ki ti s kritiko in nasveti pomagajo razviti se v boljšega tenisača in zagotovo v boljšega človeka. Priporočam ga vsem, še posebej mlajši generaciji, saj se bo s tenisom definitivno okrepila njihova samozavest in kvaliteta življenja.
N.Š.