Teta Bina se pri skoraj 92-ih še vedno pogumno usede za volan

0
Simpatična 92-letnica pravi, da se počuti odlično in, da bo vesela, nasmejana in, da ne dvomi, da se od svojega izpita zlepa ne bo poslovila. No, če ji bo le zdravje pustilo.

Albina Košorog, kmalu 92-letna upokojenka, je v Kočevje prišla že »davnega« leta 1942, in sicer v Konca vas. »Pred vojno in med njo smo se vse vasi poznale med seboj. Slovenska vas, Klinja vas, Željne, Ložine, Koblarji… vse sem poznala, in to zato, ker nas je bilo tako malo. Saj veste, po dve, tri družine v vsaki vasi. Potem, čez devet let pa sem prišla sem, v Mahovnik, in tu sem tudi ostala. Nikoli prej me ni bilo tukaj. Povsod drugje, tukaj pa res ne,« mi razloži nasmejana in nadvse simpatična bivša Sodražanka. Takoj mi ponudi »kafetek« in sok, soseda, ki jo obišče prav vsak dan, pa je poskrbela, da smo pregnali lakoto.

Tako prijetno ju je opazovati in poslušati, kako obujata spomine na pretekla leta in se smejeta raznoraznim potegavščinam in »neumnostim«, ki so jih zganjali tedaj. Zabavali so se od jutra do večera, peli, kuhali, plesali, vrata so bila vedno odprta in ljubi prijatelji vedno dobrodošli. »Ah, kaj češ se pa jezit, kolikokrat so prišli k meni ob treh, štirih ponoči, pa pravijo: »A boš šla kafe skuhat?« sem rekla ah, seveda bom šla, bom že potem spala, saj je »vseglih«, kaj ni?« hudomušno pripoveduje simpatična za zdaj še 91-letnica. Naše druženje prekine telefonski klic. Kot vsak dan jo je poklicala hčerka, vsaj, da jo povpraša, kako je, kaj je novega in kdo je pri njej. Namreč… »Nič se ne čudite, če še kdo pokliče ali pozvoni, pri meni je vedno polna hiša in ne mine dan, da me ne bi kdo obiskal.« Da to drži, je kmalu potrdil hišni zvonec. Obiskala jo je še ena izmed njenih prijateljic voznic. Gospa Albina me poduči: »Ah, veš, midve sva pa že skorajda sestri, poznava se že 65 let.« Njuna moža sta bila sodelavca, oba gozdarja in tako sta se kaj kmalu srečali tudi njuni partnerki ter postali dobri prijateljici. In tako je še danes.

Sicer pravi, da je (zaenkrat) zdrava kot dren, edino, ob kar se kdaj pa kdaj spotaknejo zdravniki je, da ima visok pritisk. »Ah, to ni nič, skuham si čajček in je takoj spet nižji.« Spominja se časa, ko jo je neznosno bolela leva noga, od kolena navzdol, »kot, da bi jo hudič trgal,« opiše hude bolečine, ki jih je trpela. Ker vedo, da nikoli nič ne jamra, tudi, če jo kaj boli, je bilo tedaj res potrebno poklicati zdravnika. Injekcija, pravi, ji ni pomagala prav nič, zato zdravil in ostalih medicinskih »rešitev« ne mara, najraje si sama pomaga na tisoč in en »staromodni« način. »Ja, kako smo pa včasih premagovali bolečino? S čajčki, juhami, rastlinami… pa smo bili bolj zdravi kot večina v današnjem času!« Pove, kako so bili zdravniki začudeni, ko je šla pred sedmimi, osmimi leti na operacijo obeh kolkov v Novo mesto. Niso mogli verjeti, da pri 84-ih letih ne jemlje nikakršnih tablet, celo višjega pritiska ni imela, saj ga, kot rečeno, uravnava sama. »Evo ti ga, da je tako najboljše!«

Gospa Albina je izpit za avto naredila pred tridesetimi leti, 24. aprila 1989, pri svojih 61-ih. Nekaj težav ji je sicer delala teorija, zato je morala le-to opravljati dvakrat, kar pa se tiče vožnje, je izpit naredila v prvo. »Zakaj pa tako pozno?« jo precej začudeno vprašam. Pravi, da je bil glavni razlog pravzaprav »polna garaža«. Namreč, ko ji je umrl mož, sta pri hiši ostala avto in motor. »No, da ne bo avto stal, ga bom pa jaz ponucala,« si je rekla in se pogumno odločila, da bo tudi ona postala voznica. Konec koncev, bolje pozno kot nikoli! Že prvo poletje, po dveh mesecih izpita, se je skupaj z otroci pogumno odpravila v Ljubljano.

Točno s to »moževo strelo« se je prvič podala na »resnejšo« pot v Ljubljano. Vozila jo je pet let, ko jo je zamenjalas »Petko«, zadnja tri leta pa se na svoja pohajkovanja in obveznosti odpravlja s Corso.

Trikrat je dobila kazen zaradi prekrškov, in sicer, prvič, okoli 10 let nazaj, zaradi prehitre vožnje. Malce jezno pove: »Pa ravno mene so ustavili, ki sem vozila, čeprav res, da prehitro, a še najpočasneje od cele kolone!« Drugič je bila spregledala vozilo, ki je prihajalo po cesti, na katero je zapeljala (po tem, ko se je varno ustavila, da si je poiskala radijsko postajo) in tako sta (hvala bogu pri nizki hitrosti) avtomobila trčila. Pripoveduje mi še o goljufiji, ki se ji je skorajda zgodila zaradi gospoda, kateremu je izsilila prednost, namreč, dva meseca po nesreči jo je obtožil, da ima ogromno modric in bolečin zaradi njenega trčenja. Na domu jo je obiskala tudi policija, ki pa je (spet hvala bogu) spregledala slabe namene in tako je teta Bina lahko obdržala izpit in plačala (samo) »zasluženo« kazen. »No, stara sem že, neumna pa ne,« danes že v smehu doda. »Saj, če se ne počutim sposobno oziroma, kot bi se mogla, ne grem v avto, no, recimo, zdaj že več kot teden nisem šla nikamor, ker me še malce boli noga zaradi padca v spalnici. Če nisem za vozit enostavno ne grem, saj se bojim tudi zase, ne samo za druge. Če se bom zaletela bom tudi sebi škodo naredila,« racionalno razmišlja teta Bina. Nasmejemo se ob razlagi, zakaj je dobila tretjo kazen. Pravi, »ja, dež je padal, to je bilo nedolgo nazaj, lani enkrat, in sem šla v trgovino. Da ne bi bila preveč mokra sem parkirala čisto zraven trgovine, tam, na prostor za invalide. Ne nalašč, enostavno nisem videla tistega znaka na tleh,« smeje prizna tudi to napako. Drugače pa se teta Bina odpravi prav povsod, nobene ceste se ne boji, na avtocesto pa le še ni zapeljala.

Izpit ji velja do junija letos, ko bo ponovno opravljala zdravniški pregled. Do lani ga je nekaj let imela na vsake dve leti, zdaj pa bo morala svoje sposobnosti preverjati vsako leto. In pravi, da bo vztrajala še vsako naslednje leto, seveda, če bo le lahko – kljub temu, da je to kar precejšen strošek. »Z avtomobilom mi je vsakdan res olajšan,« še doda vedno pozitivna teta Bina.

N.Š.

Komentarji