Teta Metka je 5. marca pribila stočetrti križ

0
Voščili so ji podžupan, župan in predsednik društva upokojencev.

»Kaj naj vam še povem o mojemu življenju. Leta so hitro minila, ostalo je veliko spominov. Slabe sem izbrisala, lepi me nesejo, bi rekla. Ja, morda to, da se je najbolj pomembno na poti k starosti, ne glede na vse druge okoliščine, takšne so moje izkušnje, nenehno gibati,« se je Metka Fink, najstarejša občanka Kočevja, ki je v četrtek, 5. marca, dopolnila 104 leta, na dolgo prešerno pomenkovala v izbrani družbi, na svojemu domu.

Edini še živeči slovenski rudarki, sicer najstarejši občanki Kočevja, iz Željn, je prišel voščit tudi župan Vladimir Prebilič v družbi sovaščana, sicer podžupana, Romana Hrovata, prej pa je slavljenki rože, tako kot vodilna moža kočevske občine, v imenu Društva upokojencev Kočevje, izročil predsednik društva, Jože Kozina. Metka je tekoče odstirala številne tančice svojega življenja, najdlje pa je delila nasvete, kako je za dolgost življenja, poleg hrane in spanja, pomembno gibanje. »Vsak dan se najmanj uro sprehajam po pločniku, do konca vasi in nazaj. Poleg tega ob kuhinjski mizi delam počepe in se razgibavam,« so jo gostje z občudovanjem poslušali, ko jim je podrobno razlagala svoj urnik. Na jedilniku ji snaha ponuja raznovrstno hrano, saj ji nobena, kot je dejala, po operaciji žolča ne dela težav. »Za kaj pa bi mi, ko so bili izvidi vedno OK,« se pošali.

Metka se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V mladosti si je kruh služila kot varuška pri ugledni družini v Ljubljani, kjer jo je zasnubil pek Fink, družina pa se je pred vojno preselila v Kočevje. Kmalu po rojstvu sina je mož padel v napadu Nemcev na Kočevje, Metka in njena sestra, ki je prav tako ostala brez moža, pa sta se preselili in skupaj preživeli ob kravjem mleku. Leta 1950 se je zaposlila v rudniku rjavega premoga v Kočevju, kjer je opravljala različna dela. Upokojila se je leta 1974. Je babica, prababica in praprababica. Živi s snaho in vnukovo družino.

(mgć)

Komentarji