Tina Đenadič – akademska slikarka

0

Od 18. oktobra pa vse do 17. decembra je v prodajni galeriji Zakladi lesa v centru našega mesta potekala razstava akademske slikarke Tine Đenadič.

Od 18. oktobra pa vse do 17. decembra je v prodajni galeriji Zakladi lesa v centru našega mesta potekala razstava akademske slikarke Tine Đenadič. Večina razstavljenih slik mlade Kočevarke je nastala kot diplomsko delo, s katerim je leta 2010 diplomirala na ALUO pod mentorstvom akademskega slikarja profesorja Gustava Gnamuša. In ravno javna predstavitev njenih del je bil povod za najin pogovor.

1. Po ogledu razstave sem prebrala komentarje na tvoje delo. Lahko rečem, da so bili ljudje navdušeni. Med obiskovalci je bilo tudi nekaj gostov iz tujine. Še najbolj pa mi je v spominu ostal komentar »… sem presenečen nad subtilnostjo tvoje duše…« Kaj praviš na to?

(Smeh.) Ja, vem, kdo je to zapisal. Odzivi na razstavo so res pozitivni. Na sami otvoritvi se z obiskovalci nisem uspela veliko pogovoriti, a sem do danes prejela kar nekaj pohval in čestitk. Zelo sem vesela, da je toliko ljudi, ki cenijo moje delo.

2. O vas – umetnikih, se ne sliši prav pogosto. Po navadi samo ob razstavah, večjih projektih. Informacije običajno zasledimo v medijih. Nekako ste bolj »tihi«, ne radi se hvalite o svojem delu, a menim, da ravno vaša dela govorijo namesto vas.

Vem, da nisem oseba, ki bi se znala promovirati, niti si tega preveč ne želim. Sem človek, ki se drži bolj zase. Zgolj s slikanjem bi se zagotovo težko preživljala. Poznam pa ljudi, ki jim to uspeva.

3. Predvidevam, da za ustvarjanje oz. slikanje, zaradi službenih obveznostih, ne ostaja veliko časa. Kako poleg kreativnega dela v službi še potešiš ustvarjalnega duha?

Odkar sem v službi, ne slikam več toliko, vsaj ne slik tako velikih formatov. Zaradi pomanjkanja časa. Po diplomi sem se odločila še za pedagoški izpit in bila eno leto enostavno preveč okupirana s tem. Slikanje resnično veliko zahteva. Od časa, pripravljenega primernega prostora, slikarskega materiala, … Če bi želela resno ustvarjati, bi potrebovala vsaj štiri ure na dan neprekinjenega dela.

4. Je to tvoja prva razstava?

Skupinsko sem že razstavljala, to pa je moja prva samostojna razstava. Odzvala sem se povabilu ge. Mateje Dekleva, ki je mojo razstavo umestila v kontekst obeležja Hufnaglovega leta.

5. So tvoji motivi pretežno povezani z naravo?

Večina mojih del je povezanih z naravo. V tretjem in četrtem letniku študija sem se usmerila predvsem v krajino. Iskala sem svoj izraz, predvsem sem želela ustvarjati iskreno – in prav narava  je tisto, kar me je vedno tako močno prevzemalo, da sem se k njej obrnila tudi pri svojem slikarstvu. Zanimivo je, da je bila moja druga želja študij gozdarstva. V otroštvu in potem, v času študija, sem velik del svojega prostega časa preživljala v naravi, predvsem sem rada zahajala v gozd, na naš hrib Friderichstein, Požgani hrib in Livoldski vrh… Vse te čudovite podobe domače pokrajine so ostale zapisane v mojem spominu – takšne jih želim ujeti na svoje platno.

6. Katere tehnike uporabljaš pri ustvarjanju in katera med njimi ti je še posebej všeč?

Večinoma slikam v akrilu. Oljno tehniko uporabljam manj, predvsem zato, ker moraš za slikanje z oljem imeti nekoliko boljše prostorske pogoje. Ena od razstavljenih slik, ki mi je še posebej pri srcu, je narejena v tehniki jajčne tempere. Predvsem mi je všeč posebna »žametna« tekstura, ki jo daje jajčna tempera. Sicer je to zanimiva tehnika, ki pa zahteva nekoliko več priprav – barve si namešaš sam, in sicer iz pigmenta v prahu, ki ga zmešaš z doma pripravljenim vezivom. Na faksu sem zelo rada ustvarjala tudi grafike – predvsem v tehniki suhe igle in akvatinte. Vsekakor pa je vsaka tehnika za nekaj primernejša, odvisno, kaj hočeš doseči.

7. Si kdaj sodelovala na likovnem izobraževanju LICE?

Ja, večkrat. Predvsem sem opazovala njihovo delo in se seveda družila. Vzdušje je bilo čudovito. Prevsem sem navdušena nad pozitivno energijo, ki je v LICE vedno prisotna. Sam program likovnega izobraževanja je izredno kakovostno zastavljen in zelo poglobljen. Bila sem tudi povabljena, da bi občasno sodelovala kot mentorica in želim si, da bi v prihodnje našla čas tudi za to.

8. Si se še kako drugače likovno udejstvovala?

Kot študentka sem vodila tudi likovne delavnice za otroke. Delo z otroci me izredno veseli, ravno zato sem se po študiju odločila še za pedagoške izpite, ki omogočajo poučevanje likovnega pouka.

Kako je po tvojem mnenju Kočevska dovzetna za te vrste kulturo?

Zdi se mi, da na Kočevskem ni malo ljudi, ki jih zanima področje umetnosti. Veliko jih tudi samih ustvarja. Tako, da se za razvoj kulture na kočevskem verjetno ni bati. Lepo pa bi bilo, če bi bi imeli za ustvarjanje in razstavljanje na voljo tudi kakšen ustrezen prostor. Na tem področju je npr.  super pridobitev ravno galerijica Zakladi lesa; kombinacija galerije in trgovinice se mi zdi odlična ideja.

9. Predvidevam, da so izkušnje študija na Akademiji drugačne od npr. študija ekonomije, prava, … Ne gre za nek klasičen študij s številnimi kolokviji, seminarskimi nalogami, pisnimi izpiti in s tem povezanim stresom?

Akademija mi je zagotovo dala posebno izkušnjo. Težko bi ta študij primerjala z drugimi. V mojem letniku nas je bilo štirinajst. Na Akademiji smo preživljali cele dneve, od jutra do večera. Tako da smo se med sabo precej dobro poznali in je med nami vladalo zelo sproščeno, prijateljsko vzdušje. Predvsem je bilo ogromno praktičnega dela, klasičnega učenja pa verjetno precej manj kot na kakšnem drugem faksu. Seveda so bile prisotne tudi stresnejše situacije, slikanje je pač občutljiva stvar. Vsekakor študija na akademiji ne bi zamenjala. 10. Kaj je tisto najboljše, kar si s tem študijem pridobila in katere so tiste tvoje vrline, ki si jih morda med študijem še dodatno »izpilila«? S študijem sem pridobila veliko. Ne samo znanja. Zagotovo mi je ta izkušnja dala drugačen pogled na življenje in določene vrednote. Še posebno pa sem vesela, da sem spoznala nekaj čudovitih ljudi.

11.Te morda zanima ilustracija, slikanje za knjige in otroške slikanice?

Seveda. Že od nekdaj si želim, da bi se ukvarjala z ilustracijo. Kot absolventka sem nekaj časa delala v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in med drugim sem tudi ilustrirala otroške učne liste. Otroško ilustracijo imam še posebno rada, zelo mi je blizu.

12.Imaš pri svojem delu kakšnega vzornika svetovnega kova? Obstaja kakšna vrsta slikarstva, ki ti je še posebno všeč?

Izredno me fascinira japonsko oz. kitajsko slikarstvo. Zanimiv je poseben odnos kitajskih mojstrov do slikanja, kar še posebej velja za področje krajine. V tradicionalnem kitajskem slikarstvu so umetniki vtise, ki so jih sprejeli iz narave, nosili v sebi dalj časa, jih oblikovali v svojem duhu. Najprej so torej vsrkali vase, kot pravijo, »duha krajine« in ga šele nato izrazili v sliki po svojem spominu, »notranjem zapisu«. Tudi pri mojem slikarstvu spomin igra ključno vlogo. In pa občutenje. … Tudi sama forma pri kitajskem slikarstvu ni več vezana na realistično upodabljanje; velikokrat se elementi abstraktnega izražanja in naturalistični detajli subtilno prepletajo… Seveda je še mnogo drugih slikarjev, ki jih občudujem, različnih usmeritev. Od slikarjev, ki jih zanima krajina, lahko morda izpostavim še Kieferja, ki svoje temačne, apokaliptične pokrajine preplete z mitom in simboliko.

13.Kakšne so tvoje želje glede slikarstva? Se morda nekoč v celoti posvetiš tej umetnosti?

Resnično upam, da se bo to kdaj zgodilo. Morda v bolj umirjenih zrelejših letih. Želela bi se umakniti v samoto in slikati. Za slikarja je okolje, v katerem ustvarja, nadvse pomembno. Ja, to je vsekakor moja velika želja.

Katarina Turkovič

Komentarji