Tomaž Okroglič Rous – SIDDHARTA: “V Kočevju smo bili že velikokrat in lahko rečem samo…noro!”

0
Vir foto: siddharta.net

Skupina z vrha slovenske glasbene scene, skupina, katero pozna staro in mlado, skupina, ki nas že več kot 20 let navdušuje z zajetnim kupom uspešnic, danes prihaja v Kočevje. Govora je seveda o skupini Siddharta, ki je že dodobra zakorakala v koncertno turnejo albuma Nomadi. Tomaž Okroglič Rous, »Siddhartovec« s klaviatur, se je z nami pogovarjal o novem albumu, dosedanjih vtisih, občutkih in doživljanju turneje, o življenju glasbenika, o načrtih za prihodnost in še o marsičem.

Sredi septembra ste izdali nov, že deveti studijski album, ki ste ga poimenovali Nomadi. Zakaj ravno nomadi, je na ime preprosto vplivala prva skladba z naslovom Halo Nomadi ali je za tem kakšna druga zgodba?

Ja, res je, 14. septembra se je »zgodil« album Nomadi, glede imena pa je morda res bil malo inspiriran glede na prvo pesem, je pa vseeno zgodba malo širša. Ta album je naš prvi album, ki je svetle barve in na katerem smo tudi sami začutili neko duševno svetlobo… tako očitno s Siddharto prehajamo v neko svetlejše življenjsko obdobje. Pa ne, da tema pomeni slabo ampak… do zdaj smo vse albume imeli »darkerske«, vsi dizajni so bili zelo temni, zdaj pa se je nekaj zgodilo v nas, kar se je tudi zapisalo na to ploščo. Ne znam povedati kaj točno, ampak, bila je zelo homogeno ustvarjena, z zelo malo konflikti in vse je šlo zelo gladko – kot, da je sama sebe posnela, zelo je skladna… No skratka, ko je konec snemanja in teh zadev, ko je album v bistvu posnet, pa staknemo glave in se šele takrat vprašamo, kako bi bilo albumu sploh naslov. Vsak potem doma malo razmišlja in čez par dni se spet skupaj usedemo in… »no, kako bo naslov »plate«?« Pa sem jaz prišel z idejo – kot tudi za Infro in Ultro… »Nomad.« Vsi so se spogledali in po nekaj trenutkih tišine je eden izmed članov rekel »Okej, naslov za album imamo, gremo naprej…« (smeh). Potem pa samo enemu od nas ni bilo ravno po godu ime Nomad, je pa rekel, da bi mu bilo bolje, če bi bilo v množini – Nomadi. Moje mnenje je sicer bilo, da to malo zmehča to udarnost, ampak da je tudi Nomadi v redu. Potem, ko ta naslov imaš, greš retrospektivno iskati interpretacije zakaj ravno Nomadi. Gre za eno blazno potovanje našega benda skozi ves čas, odkar smo že skupaj, kaj smo že vse naredili in dosegli, pa tudi dali čez… in da smo zdaj prišli do ene točke, ko z eno takšno lahkoto sprejmemo to ploščo oziroma cel njen proces. Se mi zdi, da to, kaj vse smo do zdaj že prehodili in kaj vse se nam še odpira lahko rečem, da smo v bistvu tako mi kot tudi naši oboževalci eni pravi nomadi. In hkrati se mi zdi, da je ta plošča za našo skušino plošča, ki je nam najljubša oziroma najbolj takšna, »bendovska«, skladna, homogena. No, da ne bo pomote, prav vsaka nam je draga – in njen naslov »Nomadi« je pravzaprav samo ena parafraza imena Siddharta. Siddharta govori o tem, da je pomembna pot, ne cilj. In to je Nomad.

Koliko časa je plošča nastajala?

Ta plošča se res kar zlije, kot, da bi sama sebe posnela, tako je stekla. Bila je posneta v rekorndno kratkem času za Siddharto. Mi smo se marca dobili in si predstavili ideje, tako da smo vadit začeli enkrat konec marca. Tako da je dejansko šlo za april, maj in junij, konec junija je bilo konec snemanja bobnov. Potem smo imeli še julij, avgusta pa je šlo vse že v master. Torej, v bistvu tri mesece, kar je res zelo hitro za Siddharto. Na koncu je na plošči deset skladb, mi pa smo jih prinesli vsaj trideset, tako da imamo še veliko za pokazat.

Potem pa lahko že kmalu pričakujemo novo?

No, ne bi rad nič obljubljal, ampak nekako se kar izrisuje priložnost, da naslednje leto v jeseni začnemo pripravljat novo, tako da spomladi 2020 bi se že znala zgoditi…

Za vami je že kar nekaj koncertov turneje. Prvi, v Hali Tivoli je bil razprodan… kakšni so prvi odzivi na album?

Hja, kar smo do sedaj doživeli, od nam bližnjih in nam daljnih in na vseh štirih koncertih je plošča presenetljivo dobro sprejeta. No, ne, da smo mi presenečeni, da je glasba ljudem všeč, ampak to, da je tak odziv ljudi, da že na prvem koncertu pojejo komade z nove plošče, tudi tiste, ki niso singli, kot sta Medrevesa in A mi lohk poveš – A.M.L.P. V živo odigramo pet novih komadov, ljudje pa so poleg singlov poznali tudi še ostale tri, čeprav so bili javnosti dostopni šele pet dni pred prvim koncertom. To meni osebno res predstavlja tisto, česar sem se v resnici nadejal.

Imate svojo lastno turnejo, kar verjetno pomeni tudi več svobode glede same organizacije in poteka nastopa… vam to predstavlja prednost ali je vse toliko bolj naporno?

Ja, res je, to vse drži in je na več nivojih zelo osvobajajoče, če tako rečem. Kar je za poudarit glede tega oziroma kar nam največ pomeni je to, da sami izberemo predskupine. Mi sami imamo vpliv na to, kako bo cel večer izgledal. Vse prevečkrat se denimo zgodi, da v Sloveniji obstajajo pač neke »zabave«, na katere smo mi povabljeni igrat, no, seveda s tem ni nič narobe, saj mi tudi zabavamo in, da ne bo pomote, z veseljem to počnemo. Vseeno pa smo tudi umetniški bend in imamo radi nek kulturni večer… na teh zabavnih prireditvah pa je to en velik konglomerat različnih vsebin, od katerih je eno Siddharta in, ko mi končamo s svojim koncertom, se ta pravzaprav takoj abruptno prekine z nekim DJ-em oziroma čimerkoli že… Meni se zdi to res nesmiselno, v večini primerov pa ljudje kar »pobegnejo«, ker je vse skupaj preveč naglas. Tako da na svojem večeru, ki ga pripravljamo mi, pa vsekakor želim ponuditi možnost, da ko je koncerta konec, ljudje v nežnem ambientu pokramljajo in se pridejo poslikat ali pač v miru odidejo ob nekem lepem, »nežnem« vzdušju, ne pa, da jih takoj »bombardira« spet nekdo drug oziroma nekaj drugega. Mislimo, da je tisto »pravo« doživetje umetniškega dela zelo pomembno in končno imamo priložnost to tudi narediti oziroma izpeljati tako, kot mislimo, da si zasluži.

Skratka, poleg izpeljave koncerta od začetka do konca po naših željah je seveda velika prednost, za nas verjetno najpomembnejša. Potem kot pomemben del jemljemo tudi naše predskupine – Seven Days in May ter Mrfy, v Hali Tivoli pa je nastopila tudi skupina BO!… in mi repertoar izbiramo malenkost bolj drzno, ker je to vendarle turnejska zadeva, to so koncerti, ki jih je omejeno število in kjer mi nekako ustvarjamo oziroma vplivamo na nek drug način, kot če gremo igrat samo kot bend, ki zabava. Tudi na primer »količina« bolj mirnih komadov se poveča, ker, če mi igramo v nekem šotoru, kamor ljudje pridejo na žur, ne moremo ravno igrati takšne glasbe, tako imamo na naši lastni turneji proste roke tudi glede tega. Vse to so te prednosti. Tudi kdaj bomo na odru odločamo sami – ne prezgodaj, ne prepozno… vedno izberemo neko tako uro, ki še vedno nekako deluje, da jutri zjutraj ne bo »kriza«, da nismo prikrajšani. Tudi glede tehnike je res, kaj bo na odru, na kakšen način se bo vse dogajalo… z vsem tem potem dosežemo neko celostno sliko, ki jo želimo posredovati.

Na podlagi česa pa izberete svoje predskupine?

Zavedamo se oziroma mislimo, da so predskupine zelo pomembne. Ta čas pred našim koncertom želimo dati nekomu, v katerega verjamemo. Predskupine ni spet tako zelo težko izbrati, no, seveda je kar precej dobrih bendov, ki bi jih lahko izbrali, vseeno pa se nam zdi, da je nekako najprimernejše izbrati »samo« dve. Tudi mi smo si želeli na vsakemu koncertu imeti druge, a smo se potem odločili – zaradi tega, ker želimo tistim, ki jih izberemo, ponuditi več in zaradi prevelikih zapletov glede logistike in podobnega – za dve »stalni«. Torej, po nekem »idealnem« scenariju bi jih imeli več in vsakič druge, a je to res preveč zapleteno za vse. Zato smo potem izbrali dve, za kateri mislimo, da najbolje predstavljata trenutno situacijo, v kateri je trenutna slovenska rock scena, ena poje v slovenščini, ena pa v angleščini. Ne rečem, da sta to favorita slovenske glasbene scene, ampak za nas sta ti dve skupini delovali »bendovsko« najbolj nekako sposobni, da speljeta to. Lahko bi imeli tudi denimo Koala Voice, vendar imajo oni že dovolj lastne prepoznavnosti oziroma lastnega »followinga«, dovolj ljudi jih že pozna in jim ni treba nastopat pred Siddharto. Oni so tudi naredili zelo uspešno priredbo naše skladbe Ledena in so s tem dobili dovolj prepoznavnosti. Naše predskupine so bendi, ki smo jih spoznali tudi osebno, jaz jih spremljam že odkar sem slišal za njih in na primer v skupini Mrfy nekako vidim dejansko en odmev tega, kar Siddharta je oziroma kar bend mora bit. Ne da se ravno z besedami opisati, ampak nekako smo jih začutili, ko jim pogledaš v oči vidiš, da so res predani glasbi oziroma bendu. Enako seveda tudi Seven Days in May, tudi pri njih vidiš, da je bend bistvo in ne »sredstvo« za doseg nečesa drugega.

Že velikokrat ste bili pri nas v Kočevju. Kako se tukaj počutite?

Ja, res je, v Kočevju smo bili že velikokrat in lahko rečem samo »noro«! Imeli smo enkrat koncert v Pagatu, ne vem če še obstaja, je to že lep čas nazaj, ko nas sploh niso spustili domov, vse smo že pospravili pa so še kar hoteli, da igramo (smeh). Res, lepi spomini, ta regija se mi zdi glasbeno zelo polna in zelo bogata, vem, da vsako leto izdajate tudi CD, kompilacijo. Mi vedno rečemo, da ima v Kočevju že vsaka »bajta« nekoga, ki igra v bendu. Če si bi kdaj morali izposoditi inštrument vemo, da to tukaj ne bi bil problem (smeh). Potem imate tukaj v Štalcerjih tudi BearTracks studio, tako da to vse so stvari, ki nekako pripomorejo k celostnemu pogledu na sceno v Sloveniji. Dolgo se ni hodilo snemati v studio, ker se je vse to dalo urediti računalniško. Zdaj se počasi spet vse vrača nazaj na ta način dela, da se gre zares v studio, zato, ker so ugotovili, da doma le ne moreš tako dobro narediti vse kot v studiu, pa tudi to, da je studio nekako prostor za bend, da se umakne od tistih vsakdanjih motenj. Če ti lahko vsak trenutek skočiš nekam drugam, potem sigurno nisi pri stvari. Tako pa se umakneš in je to zelo pomembno za ustvarjanje, hkrati pa tudi za sceno. Ker recimo, če Siddharta ne bi delala turneje (mi smo recimo neke vrste »nosilci« rock scene), kako naj si potem nek bend misli, da mu lahko uspe. Če mi naredimo turnejo, če se dela v studijih, če mediji sledijo naši zgodbi in nas podpirajo… skratka, če en element v tej verigi preneha delati ali zanalašč dela v nasprotno smer, neprimerno, potem propade vse. Mogoče ne takoj, čez leta pa sigurno.

Koncert Siddharte v Kočevju, 24. 9. 2016, KCK Kočevje
Vir foto: siddharta.net; Koncert Siddharte v Kočevju, 24. 9. 2016

Siddharta kot skupina obstaja že več kot dvajset let in že od samega začetka kroji vrh slovenske glasbene scene. Kaj bi rekli, kako vam je skozi vsa ta leta uspelo ohraniti oziroma vzdrževati tak nivo oziroma takšno kvaliteto, ime?

Ja, težko je dati nek recept, neko formulo, ker verjamem v to, da je to za nas itak mišljeno, da to delamo. Ko neki počneš z jasnim motivom, da je motiv točno to, kar počneš, ne pa, da je motiv nekaj drugega. Torej, da to ni zgolj sredstvo za doseg nekega cilja ampak – kot tudi ime Siddharta pravi – zanima naj te pot in ne cilj. Pa tudi to je pomembno, mi smo v tem, kar počnemo, res doma, v nekem zaupnem okolju, v katerem si upaš vse testirati, poskusiti, raziskovati. Recept, kako tako dolgo obstati, ne obstaja. Verjamem pa v to, da če nekaj počneš tako, da si svojo notranjo potrebo premotril in se zaveš, da če tega ne bi počneš, bi kar umrl, potem je to to, kar moraš početi.

Radijske raziskave kažejo, da Slovenci pravzaprav ne marajo poslušati slovenske glasbe. Kakšen občutek pa imate vi?

Jaz na to vedno odgovorim tako: Kje drugje, kot v Sloveniji, pa naj se predvaja slovenska glasba? Če gledamo celotno sceno, družbo kot celoto, če ne vidiš te celostne slike, da smo vsi soodvisni… že sama Siddharta je dokaz, da je vse rezultat »sopodpore«. Siddharta ni popularna samo zato, ker je nekaj izjemnega. Izjemni smo mi, ker obstajamo in tisti, ki nam sledijo. Zakaj nam ti sledijo? Zato, ker so bili izjemni mediji… vse je izjemno, ker je bila celotna veriga izjemna. In če en medij ne vidi te celostne slike, če začne razmišljati v neki svoji, mogoče komercialni smeri, potem sam sebe izloči iz te verige oziroma kroga in njegovo vlogo prevzame nek drug medij (neka druga radijska postaja). Zato mislim, da je treba v Sloveniji ločiti med radijskimi postajami in tistimi »radijskimi postajami«, ki so v resnici oglaševalski prostor. To ni tisto, kar bi ljudje radi poslušajo ampak tisto, kar se ljudem »rine«, da poslušajo in mislijo, da to radi poslušajo. Jaz mislim, da prav te, ta druge omenjene radijske postaje – oglaševalske oziroma komercialne radijske postaje, te s svojim programom oziroma »ne-urednikovanjem« sploh ne zaslužijo imena »medij«. V našem bendu na primer ni nikogar, ki bi tovrstne radijske postaje poslušal, razen iz samega analitičnega vidika.

Življenje glasbenika ni ravno enostavno. Nočno delo, težek tempo… kako se vi spopadate z vsem tem? Kako si spočijete? Prav ta turneja, ki trenutno poteka, vsebuje 13 koncertov v dobrih dveh mesecih… kar velik zalogaj…

Ja, je res… ampak to je še super. Če dam primerjavo… imeli smo turneje po Nemčiji, na Poljskem… takrat smo v desetih, dvanajstih dneh imeli deset koncertov. Ampak… jaz mislim, da je to celo boljše, ker imaš nekako isti bioritem tistih dvanajst dni. Zdaj pa je recimo res tudi to, da imaš recimo dva koncerta na vikend, s katerih prideš domov ob šestih zjutraj, si prestaviš bioritem na to, da si »ponočnjak«, potem moraš pa mogoče ta bioritem malo lovit, ga ravno ujameš, pa ga z novima koncertoma spet porušiš… oba pa veva, da menjavanje bioritma ni ravno blazno ugodno za telo. Tako da ja, naporno je… seveda, kot sem rekel, zgodaj zjutraj, ko si končal koncert, pospravil oder, vse naložil, se pripeljal v Ljubljano in spet vse razložiš… na turneji pa je drugače. Vse imaš s seboj in je »prijetnejše«. Tako da res, boljše je deset, dvanajst dni in prav toliko koncertov, kot pa malo bolj datumsko »razmetano«, čeprav mogoče ni logično. V Sloveniji bi bilo super, če bi lahko imeli recimo 20 koncertov v enem mescu, potem pa ostale mesece delaš novo plato in imaš spet en mesec turnejo… Tudi to je… če imaš ti nonstop koncerte, si nonstop na odru, se zelo povežeš z bendom in nastajajo nove in nove zgodbe, ki jih potem lahko vkorporiraš na novo ploščo. Koncerti se zelo dobro razvijajo od enega do drugega, vedno je neka nova fora… Na koncu turneje je denimo ena skladba lahko popolnoma predrugačena, kot je na začetku. Ta povezanost, ko greš ti iz enega koncerta direktno na drugega, ko je turneja strnjena in si res neprestano skupaj ima blazno veliko prednosti. No, mi imamo zdaj nekje dva koncerta na teden, kar je v redu, če pa imaš ti recimo dva koncerta na mesec, moraš pa v bistvu res nonstop konkretno vadit, ker se seveda da izgubi neka kohezija… Čeprav, zdaj, ko smo že toliko časa skupaj, nimamo problemov s tem, če se dobimo mesecu ali dveh na vajah in začnemo igrat, se prav nasmejimo v smislu »čaki, zakaj smo se mi sploh dobili?« (smeh).

Kdaj pa si vzamete premor?

Ja, načeloma smo pred dvema letoma ugotovili, da v življenju pravzaprav nismo bili ravno veliko »frej«, zato imamo zdaj načeloma pavzo januarja in mogoče tudi februarja, da res se malo spočijemo, kam odpotujemo… da se res izklopiš in nafilaš baterije. Ne rečem, da to kar počnemo je samo izčrpujoče, ne, je blazno navdušujoče, ampak ja, nasitiš se in nočeš rutinirati, hočeš biti vedno inovativen in iskati navdih, kjer se le da.

Od kje črpate ideje za nove skladbe?

Besedila spiše Tomi, jih pa da tudi k nam »preverit« in seveda kdaj tudi kaj »pošimfamo«. Pri sami glasbi oziroma uglasbitvi pa sodelujemo vsi, razen Boštjan na bobnih, on še ni ustvaril komada. Ima pa doma kitaro, tako da čakamo, da bo… (smeh). Drugače pa vsi pravzaprav delamo na vseh nivojih, sploh, ko imamo vaje. Testiramo, kako bi najbolje zvenelo… to, kar mi delamo, je res ustvarjanje, raziskovanje zvoka. Mogoče se veliko skupin s tem ne more tako intenzivno ukvarjati kot mi, ki imamo svoj lastni studio in ne rabimo plačevati za to, da smo tam. Imamo tudi že toliko lastne opreme ali pa si zaradi poznanstev lahko sposodimo tudi kaj, kar sami nimamo. Zmeraj smo delali z najboljšim in najboljšimi, z ljudmi, ki so celo življenje posvetili raziskovanju glasbe. Drugače pa ja, navdih iščemo že od kar obstajamo, kjerkoli smo – od športa, do umetnosti, do mogoče bolj globokih vprašanj v smislu kje smo, kam gremo, kaj se dogaja… do manipulacije (kako smo ljudje zavajani in zavajeni)… Inspiriraš se od vsega, predvsem pa gre za en odnos človek do človeka. Mislim, da je to rdeča nit vseh naših plošč, je pa res, da je Tomi v zadnjem času postal mogoče vedno bolj osebno izpoveden, veliko bolj konkreten, kot je bil včasih. Mogoče je nekaj mistike zaradi tega izginilo, je pa toliko več izraznosti.

Kateri del vašega početja, ustvarjanja, je vam najbolj pri srcu? Ideje, ki prihajajo, ko je sama skladba dokončana, ko jo predstavite publiki, slišite na radiu… kaj je največje zadovoljstvo?

Vse, kar počnemo, je v veliki deli zadovoljstvo, drugače tega ne bi počeli. Vsak bi moral početi nekaj, kar mu je v zadovoljstvo, v čemer se dobro počuti. Seveda v vsem tem procesu je ogromno enih nivojev. Eni so včasih bolj izčrpajoči, drugi pa bolj nagrajujoči. Meni osebno je najljubši del pri vsem tem ustvarjanju prav kreacija, samo ustvarjanje, nastajanje komada – ko gneteš to »glino« in ko ustvarjaš nekaj, kar mogoče na začetku sploh ni bilo mišljeno tako. Mislim, da si v tem delu najbolj čist kanal med samo idejo in končnim izdelkom. Jaz ne jemljem sebe kot nekega »genija« ampak kot nek kanal, skozi katerega se kanalizirajo ideje in imam to možnost, da jih »uporabim«. Potem koncertno ustvarjanje je spet neko drugo vzdušje, drugo početje… od nas se pričakujejo določeni komadi, odigrani na določen način, kar hitro pomeni rutino, izgubo ustvarjalnosti. Po naši plošči Rh – smo videli, da je ta rutina preveč omejujoča in smo začeli pisati komade, ki jih lahko vsakič znova malo drugače odigramo. Torej, rojstvo nečesa novega je meni osebno najbolj zanimivo. Seveda, tudi slišati komad na radiu, se družiti z oboževalci…

Imate v načrtu tudi turnejo Nomadi po tujini?

Ne, trenutno tujina ni v planu. Zdaj na tujino ne ciljamo več tako, ali pa si je ne želimo več toliko, kot smo si jo včasih. Zdi se nam, da so možnosti vedno manjše, sploh za tako velik bend, kot smo mi. Za to, kar ustvarjamo in kakor ustvarjamo, je za nas tujina predraga. Ne govorim, da smo prezahtevni, da ne vem kaj vse pričakujemo, ampak vseeno, če želimo svojo kvaliteto držati na nekem nivoju, moramo imeti s seboj določeno opremo, vse skupaj je nekako predrago.

Malo za šalo, malo zares… prva asociacija na Kočevje? Medvedi?

Ne, niso medvedi (smeh). Jaz bi prej rekel povojni poboji. Sploh ta, kočevska regija. Meni je tole Kočevje vedno bilo nekje umaknjeno, nekaj sumljivega… vedno so nam govorili o tukajšnjih Kočevskih Nemcih, Nemci pa so bili vedno nekaj slabega, čeprav je pač to del ene propagande, v smislu »vse Nemce šteti za slabo, ker je obstajala 1. in 2. svetovna vojna.« Če bi bili res tako »slabi«, potem verjetno ne bi imeli najboljše ekonomije v Evropi… V glavnem, vedno je bilo glede Kočevja nekaj »sumljivega«… ampak potem, ko razbereš, kaj se tukaj – poleg medvedov (smeh) – zares dogaja, vidiš marsikaj pozitivnega.

N. Š.