Ušivost

0

Bliža se začetek novega šolskega leta, ko bodo naglavne uši povzročale težave predvsem staršem predšolskih in šolskih otrok, verjetno pa tudi ostalim bralcem niso neznane.

Naglavna uš je 3 do 4 mm velika žuželka. Je prosojne barve, zato jo je tudi težko opaziti, ko pa se nahrani s krvjo, postane rdeče-rjava. Življenjska doba uši je okoli osem tednov, v kateri lahko samica izleže tudi do 300 jajčec, ki jih prilepi na konice las. Približno v osmih tednih se iz jajčec uši razvijejo mlade uši, ki spolno dozorijo in se začnejo razmnoževati po približno devetih tednih. Prehranjujejo se s sesanjem krvi na gostiteljevi glavi, brez krvi pa ne živijo več kot dan ali dva.

Naglavne uši so plazeče žuželke, ki ne letijo, skačejo ali poskakujejo. Prenašajo se le z direktnim dotikom (glava-glava), redkeje prek glavnikov, pokrival ali posteljnine. Okužba je možna tudi v vodi oz. bazenu, uši preživijo pod vodo tudi do 24h. Brez človeškega gostitelja preživijo zgolj 2 dni, medtem ko uši živijo v lasišču do 30 dni.

Za preživetje odraslih uši in jajčec sta pomembni tudi zunanja temperatura, ki mora biti med 25 in 30 °C in vlažno okolje. Zaradi tega predstavljajo glavniki, krtače, kape, klobuki, posteljnina in drugi predmeti pri širjenju uši zelo majhno tveganje in za njihovo očiščenje nikakor niso potrebna pršila z insekticidi. Glavnike in krtače operemo in za deset minut namočimo v vroči vodi (s temperaturo več kot 60 °C). Perilo (oblačila, brisače, posteljnino) operemo v pralnem stroju pri 60 °C. Predmete, ki jih ne moremo oprati, vstavimo v plastično vrečko, jo tesno zatisnemo in pustimo za 10 do 14 dni na sobni temperaturi ali pa za 24 ur odložimo v zamrzovalnik. Sedežne garniture in tla očistimo s sesalcem. Otrokom odsvetujemo medsebojno menjavo kap, čelad, glavnikov ali krtač.

Kako ugotovimo, da so uši prisotne?

Prvi znak je srbenje, ki se pojavi na sencah, za ušesi in na tilniku, kamor uši najpogosteje odlagajo svoje jajčeca. Odrasle uši in ličinke se prehranjujejo s sesanjem krvi na gostiteljevi glavi. Njihova slina povzroča močno srbenje in posledično praskanje, kar vodi v nastanek ran in možnost okužbe. Srbenje se večinoma ne začne takoj po naselitvi uši na lasišče, temveč šele po imunskem odzivu kože na snovi, ki jih s slino izločajo uši. Pri posameznikih, predvsem pri odraslih, se srbečica ne pojavi, zato prisotnosti uši sploh ne zaznajo, so pa vir uši za druge. Uši je težko opaziti zaradi majhnosti in hitrega gibanja, zato sta srbenje in rdečina lasišča poglavitna znaka ušivosti.

Če so uši prisotne, je potrebno pod močno svetlobo pregledati lasišča vseh oseb, ki so bile v stiku z okuženim. Z gostim glavnikom dobro prečešemo lase nad umivalnikom. Z glavnikom odstranimo uši, ne pa jajčec oz. gnid. Po prečesavanju in pregledu lasišča sledi umivanje s preparati za razuševanje. To so sredstva, ki delujejo na uši in gnide mehansko. Dobimo jih v lekarni brez recepta. Da pravilno in uspešno uporabimo preparate za razuševanje brez insekticidov, je potrebno natančno upoštevati navodila za uporabo, hkrati pa tudi izvajanje spremljajočih ukrepov. Preparati vsebujejo olja, ki delujejo tako, da obdajo uši z ovojem, zaradi česar se zadušijo in odmrejo. Gnidam olje raztopi vezivo, s katerim so pritrjene na lase, zaradi česar gnide propadejo. Po umivanju je potrebno ponovno prečesavanje z gostim glavnikom. Na voljo so tudi elektronski glavniki, ki ob prečesavanju zaznajo uš ter jo uničijo.

V Sloveniji je najpogostejša naglavna uš, ki živi na lasišču. Pojavi se lahko tudi na obrveh in trepalnicah. Redkeje pa se pojavijo sramne uši in telesne (oblačilne) uši. Sramna uš je manjša. Meri v dolžino 1 do 2 mm in se počasi razmnožuje. Prenaša se s telesnim stikom, najpogosteje s spolnimi odnosi in posredno prek straniščnih školjk, s posteljnino in oblačili. Srbenje je ni tako izrazito kot pri naglavnih ušeh, hujše je ponoči. Na mestu pikov nastanejo modrikaste lise. Sramne uši in gnide so pritrjene na sramne dlake, dlake okrog zadnjika, v pazdušnih dlakah, lahko pa tudi v obrveh in trepalnicah. Pri otrocih, ki nimajo poraslega srama, so vidne na obrveh, trepalnicah in lasišču. Za odstranjevanje prav tako uporabimo pripravke, ki mehansko delujejo na uši in gnide. V predelu trepalnic le-teh ne smemo uporabiti, temveč uporabimo pinceto. Pomagamo si lahko tudi z britjem. Telesna uš je dvakrat daljša od naglavne. Zanjo je značilno, da živi na obleki in perilu, skrita v šivih in pregibih. Svoje gnide prilepi na obleko. Na kožo gre samo za kratek čas, da se nahrani. Potrebni so ustrezni higienski ukrepi.

Zmotno je prepričanje, da so uši znak pomanjkanja osebne higiene in revščine. Za uši smo dovzetni vsi, ne glede na spol, raso, starost ali družbeno-socialni status.

Pripravila: Tina Grohar Maležič, mag. farm.

 

Komentarji