V spomin frančiškanski pater Lojze (Stanislav) Kos, 1937 – 2014

0

V mesecu marcu smo se poslovili od ribniškega rojaka, duhovnika, frančiškana patra Lojzeta Kosa, ki je bil doma iz Sušij, Ivanov po domače. Pogrebno mašo je vodil koprski škof Jurij Bizjak. V mesecu marcu smo se poslovili od ribniškega rojaka, duhovnika, frančiškana patra Lojzeta Kosa, ki je bil doma iz Sušij, Ivanov po domače. Pogrebno mašo je vodil koprski škof Jurij Bizjak. Provincial, pater Stane Zore je v nagovoru na pogrebu opisal njegovo življenjsko pot. Na tem svetu je živel 76 let, 2 meseca in 5 dni. Bogu je služil v serafinskem redu 55 let in 6 mesecev. Duhovnik je bil 49 let. Umrl je v Šempetrski bolnišnici dne 3.3.2014 ob 11. uri. Bratje, izpolnimo čim prej svoje molitvene obveznosti do pokojnega sobrata, kot nam naročajo naši Posebni statuti province.

To obvestilo je v ponedeljek, 3. marca, v vse naše samostane prineslo novico, da je malo pred svojo zlato mašo svojo redovniško in duhovniško pot na tem svetu izpolnil naš brat p. Lojze. 76 let življenja, 55 let redovništva, 49 let duhovništva. Tri letnice, same na sebi premalo zgovorne, da bi mogle zajeti življenje in služenje, veselja in razočaranja, boje in uspehe, ki so posamezne dneve polnili s svetlobo in sencami, z nasmehom ali s solzami. Večina med vami je + p. Lojzeta poznala precej let njegovega služenja tukaj na Kapeli in na Sveti Gori, saj je bil na Goriškem kar 43 let. Rad pa bi vam predstavil, kaj nosijo v sebi ta njegova leta.

Leta 1937, v času velike gospodarske krize, ko je na vrata zgodovine vse močneje trkala 2. svetovna vojna, sta bila oče Franc in mama Ivana, ki se je pred poroko pisala Šega, pripravljena sprejeti trkanje novega življenja na vrata njunega starševstva. Tako se je 29. decembra 1937 rodil Stanislav Kos, peti od sedmih sinov, ki so se rodili v tej družini. H krstu so ga še isti dan nesli v župnijo Ribnica, kamor spada vas Sušje.

Nekaj dni za tem, ko je njegov najstarejši brat Ivan na praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija 1957 prejel mašniško posvečenje, je Stanislav Kos 19. avgusta kot maturant napisal prošnjo frančiškanskemu provincialu in v njej sporočil, da želi postati duhovnik v Frančiškovem redu. 3. septembra je bil v samostanu v Novem mestu že preoblečen v frančiškanski habit in dobil ime br. Alojzij. Leto pozneje je 4. septembra 1958 ob koncu noviciata prav tako v Novem mestu izrekel prve zaobljube. Iz Novega mesta je prišel v Ljubljano, kjer je študiral teologijo. 13. novembra 1963 je v izrekel slovesne zaobljube, ki jih je sprejel provincial Marijan Valenčak. V diakona je bil posvečen 14. marca 1964, 29. junija istega leta pa je bil v Ljubljani posvečen v mašnika.

Po posvečenju je eno leto ob nedeljah pomagal v Ljubljani za Bežigradom, njegovo prvo kaplansko mesto pa je bilo v župniji Ljubljana Vič, kjer je bil do leta 1968, ko je bil prestavljen v drugo veliko Ljubljansko župnijo, v Šiško, kjer je spet ostal tri leta. Leta 1971 so ga prestavili v Novo gorico, kjer je bil gvardijan v samostanu na Kostanjevici in župnik župnije Kapela. Tu je preživel tudi večji del svojega duhovniškega življenja in se s svojim delovanjem globoko zapisal v srca in spomin ljudi. V času bivanja na Kostanjevici je bil izvoljen tudi v vodstvo naše Slovenske frančiškanske province Svetega križa kot provincialni definitor. Po petnajstih letih je bil prestavljen na Sveto Goro, kjer je ostal trinajst let, do leta 1998. Tik pred koncem tisočletja je spet prišel v samostan na Kostanjevici, kjer je pred tremi dnevi, 3. septembra ob enajstih dopoldne dočakal izpolnitev Jezusove obljube v poslovilnem govoru, da bo zopet prišel in nas vzel k sebi v Očetovo hišo, da bomo tudi mi tam, kjer je On.

Dovolite mi, da ob teh življenjskih podatkih p. Lojzeta predstavim v nekaj slikah. Prepričan sem, da te podobe o njem nosi s seboj večina med nami. Najprej ga uzremo, kako v frančiškanskem habitu stoji pred pevskim zborom in z dirigiranjem izvablja iz pevcev najboljše, kar znajo. Že kot kaplan v Ljubljani na Viču je pokazal velik smisel za delo z otroki. Skupaj s p. Francetom Ačkom sta oskrbela marsikatero pesem, ki jo še danes prepevajo otroški zbori po naših župnijah. Pravijo, da je p. Lojze prinesel besedilo in prepričal p. Franceta, da je na tisto besedilo napisal glasbo. Kdo ne pozna pesmi Hej, pastirci, ali pa Angelci stopajo in toliko drugih. Njegovo bližino z otroki sem opazoval, ko sem bil tukaj v noviciatu. Navdihoval jih je in navduševal za sodelovanje. Prepevali so v zborih, peli so psalme pri maši in še toliko drugih stvari. Nagovoriti in navdušiti pa je znal tudi odrasle. S kakšnim navdušenjem so pevci prihajali na vaje in s kakšnim zanosom so predstavili svoje znanje s petjem pri mašah in na božičnicah, ki so jih prirejali v raznih cerkvah po Goriškem. Pa tudi sam je z veseljem zapel s svojim žametnim basom. Pri tem delu so mu vedno stali ob strani sodelavci, ki jih je znal pridobiti in navduševati. Pokazal jim je zaupanje in cenil je njihovo delo.

Z veliko skrbnostjo se je pripravljal na oznanjevanje. Pravzaprav se je držal navodila svetega Frančiška Asiškega, ustanovitelja našega reda, ki v devetem poglavju Vodila opominja in spodbuja brate, naj bo njihovo „govorjenje v pridigah dobro preudarjeno in dostojno, v korist in spodbudo ljudstva, kateremu naj oznanjajo grehe in kreposti, kazen in slavo s katerimi govori, ker je tudi Gospod na kratko govoril na zemlji.“ Lahko bi rekli, da je že takrat spolnjeval navodilo papeža Frančiška v apostolski spodbudi Veselje evangelija, kjer precejšen del tega dokumenta namenja ravno vprašanju pridiganja. Tudi v zadnjem času, ko zaradi bolezni ni več maševal v cerkvi in je sveto daritev opravljal na samostanskem koru, sem ga vedno, kadar sem ga prišel obiskat, našel z odprto knjigo na mizi – s pridigarskimi priročniki, duhovnimi knjigami, kot bi se pripravljal na nedeljsko pridigo.

Druga podoba p. Lojzeta je njegova razmeroma majhna postava v delovnem kombinezonu, ki ga je nosil, dokler so mu moči dopuščale, da je opravljal fizična dela. Ko je bil gvardijan samostana na Kostanjevici, se je moral spoprijeti s posledicami hudega potresa, ki je maja leta 1976 stresel Posočje. Samostan in cerkev sta bila hudo poškodovana. Povsod smo takrat lahko videli rdeče pike, s katerimi so strokovnjaki označevali, kateri prostori so nevarni za bivanje. P. Lojze se je skupaj z brati nemudoma lotil obnove. Dobili so mojstre, ki so začeli statično sanacijo zgradb. Brez takojšnjega ukrepanja bi drugi potres, ki je isto območje stresel v septembru, Kostanjevico s samostanom in cerkvijo v resnici spremenil v ruševine. To niso bili meseci, to so bila leta, ko so bili pri hiši nenehno mojstri. Zidarji, krovci, pleskarji, štukaterji … In p. Lojze je bil vedno z njimi. V modrem delovnem kombinezonu.

In morda še tretja podoba p. Lojzeta. Opešanega, oslabelega, s palico. Vseh njegovih bojev, ki jih je bojeval skozi leta, vseh ran, ki so se zarisale vanj, ne bomo nikoli spoznali. Pozna jih samo Bog, On, ki je prišel na našo zemljo, da bi bil odrešenik in njemu ga danes izročamo. Te rane so ga včasih naredile za slabotnega. Tukaj bi se rad zahvalil vsem vam, dragi verniki in prijatelji + p. Lojzeta. Vedno znova sem doživel, s kolikšnim sočutjem, usmiljenjem in ljubeznijo ste ga sprejemali, ga spoštovali in ga spremljali. Na poseben način se želim zahvaliti gospe Ani Vončina, ki mu je namenila čas in skrb, ko ga je spremljala v njegovih boleznih zadnjih let. Vsem se vam zahvaljujem. Njegovim domačim, vsem, ki vas je njegova smrt pretresla, v imenu slovenskih frančiškanov izrekam sožalje in obljubljam molitev. Povabim vas, da se še vedno srečujemo v molitvi in daritvi svete maše za + p. Lojzeta. Usmiljenega Boga prosim, naj ga zaradi odrešenjske daritve Jezusa Kristusa sprejme k sebi, Gospodarja žetve pa, naj naši Cerkvi pošlje nove zveste in svete delavce na svojo njivo.

Dragi p. Lojze, hvala vam za vse, kar ste iz ljubezni do Boga naredili za ljudi. Gospod naj bo vaš mir. V njem počivajte.

Provincial pater Stane Zore

Komentarji