V spominih ujeti zgodovinski mejniki leta 1990

0
Ladislav Lenasssi in dr. Mihael Petrovič, pred stavbo podjetja Komunala.

Življenje v gozdnati pokrajini onstran Turjaka, v južnem delu države, na Kočevskem, je bilo od nekdaj trdo. Najbrž je med ljudmi prav zaradi tega vladala nepokornost. Potlačeno ljudstvo se je tod med prvimi, leta 1515, uprlo grofu Turnu. Mejniki novejše slovenske zgodovine so prav tako zakoličeni na Kočevskem, kot je na primer znamenito zasedanje Zbora odposlancev, v začetku oktobra 1943. Pred 30-imi leti je bila v Kočevski Reki postrojena brigada Moris, sprva v ilegali, a kmalu že z vednostjo najvišjega političnega vodstva iz Ljubljane. Brigada je, kot prva oborožena in nepolitična enota Slovenske vojske, bila aktivirana v junijski vojni 1991.

Teritorialni oblasti so prestregli peruti

Dobro leto prej je njeni predhodnici, Teritorialni obrambi, čez noč peruti prerezal ukaz Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki je tik ob izteku predsedniškega mandata Janeza Drnovška, 17. maja 1990, razorožil TO v vseh jugoslovanskih republikah. Na Kočevskem so 19. maja 1990, na izredni seji takratne občinske skupščine, kot prvi javno spregovorili o pogubnih posledicah takšnega sklepa, ki je bil sicer sprejet na seji Vojnega sveta, a brez vednosti predsedstva skupne države in njene vlade.

Odbornikov treh odborov občinske skupščine dr. Mihael Petrovič ne bo nikoli pozabil, čeprav so od tega minila tri desetletja. »Na tej seji smo soglašali, da se vsa oprema, ki je sicer kupljena z denarjem občine in je torej njena last, ne more odtujiti brez naše vednosti in soglasja. Drugače ni moglo biti,« sklene burno majsko dogajanje v mestu ob Rinži, dr. Mihael Petrovič, in doda, da je bila, če že ne drugim, vsaj njim v Kočevju že od prvega dne jasna namera slovenskih mož v republiškem vodstvu TO (seveda po ukazu Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo). Torej, kako občinskim štabom otopeti (borbeno) konico v času, ko je skupna domovina od Triglava do Gevgelije pokala po šivih bratstva in enotnosti.

»Orožje mi sicer ni bilo tuje , čeprav sem miroljuben, a po vsem, kar se je dogajalo v začetku zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, je razkrivalo krutost vihre, ki je bila pred vrati: »Plebiscitarna odločitev bo omadeževana s krvjo, ki si jo v Sloveniji nikakor ne želimo, agresija, pred katero smo se kot narod branili, nam je bila vsiljena,« se spominja dr. Petrovič, ki je občino vodil do leta 1994.

Napočil je čas za vztrajnost

Že drugi dan po kočevskem NE Ljubljani (Beogradu) je v gozdnato pokrajino prišel Franc Carl, oficir JLA, ki je bil v teh mesecih v nemilosti svojih nadrejenih zaradi stališč, ki jih je v imenu zaposlenih v oboroženih silah zastopal v slovenskem parlamentu. Tam ga je zamenjal Milan Aksentijević.

Carl se je oglasil na oddelku za Ljudsko obrambo, kjer ga je pričakal sekretar Tone Krkovič, in dejal nekako tako: »Napočil je odločilni trenutek, nastopili bodo strahotni pritiski. Če bomo popustili, ali bog ne daj omahovali, za sto let zbogom slovenska samostojnost.«

V drugi polovici maja je konspirativno delo Kočevja, kako se zoperstaviti posegu zveznih oblasti, »okužilo« vse njene pokrajinske štabe. Vse je šlo mimo sklepa predsedstva Slovenije, da orožje ostane tam, kjer je, varujejo pa naj ga pripadniki TO.

Anton Krkovič pod plazom zbadljivk

»Anton Krkovič je vpregel voz s končno postajo slovenske vojske v samostojni državi. Nekega dne je dejal: »Fantje, naj vas ne skrbi. Jam na Rogu je še dovolj, bodeče žice za zvezati roke pa še več,« se je v nekem pogovoru spominjal Ladislav Lenassi, od junija 1990 predsednik Izvršnega sveta kočevske občinske skupščine. Poleg dr. Mihaela Petroviča je bil drugi pomembni mož lokalne oblasti. »Na drugi strani,« je dodal Lenassi, ki je bil takrat tudi direktor podjetja Komunala, »pa so nanj iz občinskih klopi večkrat letele bodice, češ, poglej s čim vse se ukvarja (ta) Krkovič.«

Zbadljivk je mrgolelo. Zaradi informacij, da jim sledijo varnostni organi vojske, je moral, po besedah Lenassija, Tone v nekakšno ilegalo, senca negotovosti pa je zakrila tudi njega in dr. Petroviča. Krkovičevo pogosto odsotnost iz pisarne Oddelka za ljudsko obrambo je bilo potrebno upravičiti, saj je bilo mnogo očitkov tudi iz tega naslova. V izogib temu je bilo avgusta sklenjeno, da bo opravljal delo za notranje in obrambno ministrstvo, občina pa jim bo za to izstavila račun.

Krkovič za zagrnjenimi okni snoval nove načrte

Zatočišče za snovanje novih načrtov je Tone našel v pritličnih prostorih podjetja Komunala, tako rekoč sredi Kočevja. Ladislav Lenassi mu je za potovanja po vsej Sloveniji večkrat nudil službeno vozilo, včasih tudi svoje osebno. S somišljeniki, ki so imeli že razpredeno mrežo sodelavcev, od Lendave do Kopra ter od Alp do Kolpe, se je praviloma zbiral ponoči, za zagrnjenimi okni, da bi bili čim manj opazni.

Leto 1990 je pisalo pomembne mejnike nastajajoče slovenske države. Tudi 23. avgust je (bo) zagotovo našel svoje mesto v njem.

»Okoli 15. ure,« se spominja dr. Mihael Petrovič, »sva se z Lenassijem na Komunali sestala z Janezom Janšo in Igorjem Bavčarjem. Komaj smo se posedli, je Janez Janša, preden smo se odpravili v Podstene, v Kočevski Rog, na srečanje s hrvaško delegacijo, vprašal: »Ali veste, s čim se ukvarja Krkovič?« Z Ladislavom se nama je to zdelo zelo nenavadno.

V pasti?

Na Podstenah, okoli 17. ure naj bi nas čakala Tone Krkovič in Vinko Beznik, poveljnik specialne enote ministrstva za notranje zadeve, hrvaški notranji minister Josip Boljkovac, ter obrambni minister Martin Špegelj, vendar se mi zdi, da ga tam ni bilo, čeprav se ga v nekaterih dokumentih omenja. Prišel pa je še Tomljenović.

Te skupine ni bilo od nikoder. Odkrito rečeno, ni nam bilo prijetno, saj je zveza med nami za dobro uro umolknila, porajali so se nam dvomi: »Smo v pasti? Bavčar nas je vprašal, če je ta okolica prava lokacija. Vse se je srečno končalo, iztržek srečanja v luči napetih razmer v državi pa je bil: nadaljnja izmenjava informacij in izkušenj.«

Krkovič predstavil organizacijski načrt

Dopoldne, 23. avgusta, je Tone Krkovič v podjetju Komunala predstavil organizacijski načrt in načrt delovanja Manevrske strukture narodne zaščite – MSNZ – (predhodnica slovenske vojske), tajne organizacije, ki je od 17. maja pa do 4. oktobra leta 1990 v strogi tajnosti izvajala obrambne priprave in zagotavljala varnost v Republiki Sloveniji ter s tem omogočila nastajanje samostojne slovenske države. Uradno je bil kasneje ta načrt slovenskemu vodstvu predstavljen sredi avgusta istega leta.

28. avgusta je bil Tone Krkovič imenovan za načelnika MSNZ. Mesec dni kasneje je po razrešitvi Ivana Hočevarja predsedstvo RS Janeza Slaparja imenovalo za v. d. načelnika Republiškega štaba TO (njeno jedro so tvorili pripadniki MSNZ).

4. oktobra je Slapar imenoval sedem poveljnikov pokrajinskih štabov TO in Toneta Krkoviča za poveljnika 30 razvojne skupine. MSNZ je bila tako razformirana, večina njenih pripadnikov je prešlo v TO. Njena naloga je bila varovati slovensko vodstvo na poti v samostojnost.

V simbolični namen zasadili lipo

»Ob nagovoru na Mestni ploščadi, 26. junija, sem tudi dejal, da si Slovenija želi, po mirni poti, ločitve od skupne države, saj je v svojo samostojnost vgradila akte, sprejete v demokratični skupščini in zaradi tega tudi nikomur ne bo škodila. Zasadili smo lipo, ki jo je blagoslovil župnik Božidar Metelko, nakar smo bili povabljeni v župnišče na kozarec Indipendce, kar pomeni neodvisnost, vina. Pozno smo šli spat, zjutraj pa smo se zbudili v vojni za Slovenijo.«

(mgć)

Komentarji