VAJA – PREPADNA JAMA

0

Jamarska reševalna služba – specializirana nepoklicna reševalna služba v sistemu zaščite in reševanja.

Jamarska reševalna služba – specializirana nepoklicna reševalna služba v sistemu zaščite in reševanja.

Trenutno je v Sloveniji registriranih preko 11.000 jam. Kraški teren Slovenije predstavlja kar 43% celotnega površja. Njegove največje značilnosti pa so ravno kraške jame. Le peščica izmed vseh jam je turistično urejenih. Veliki del jamskega sveta v Sloveniji predstavljajo vertikalna brezna, katera so najpogostejša na visokogorskem krasu. Takšne vrste jam so zaradi svoje težavnosti dostopne predvsem izurjenim jamarjem, kateri obvladajo vrvno tehniko in so pripravljeni za premagovanje globin ter ožin. Četudi je obiskovanje jam mnogo manj priljubljeno v primerjavi z obiskovanje gora, se kljub temu pojavljajo nesreče.

JAMARSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE – JRS

Jamarska reševalna služba deluje v okviru Jamarske zveze Slovenije (JZS). Začetki JZS segajo v 19. stoletje, iz katere se je počasi zaradi potrebe pri reševanju razvila JRS. Njen uradni začetek je leta 1959. Danes je JRS tudi del državnega sistema, tako da reševanje poteka v skladu z zakonom. Vsi člani JRS smo prostovoljci. Pogodba, katera je sklenjena z državo dovoljuje 55 operativnih reševalcev. Vseh jamarjev, kateri so opravili izpit za jamarskega reševalca pa je preko 200, kateri prav tako delujejo v sklopu JRS.

Na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 51/06) je JRS opredeljena kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč, ki deluje samostojno v okviru Jamarske zveze Slovenije. Delovanje je sofinancirano s strani Urada RS za zaščito in reševanje. Reševalci smo razdeljeni v večih reševalnih centrih in sicer so ti v Ljubljani, Velenju, Kranju, Tolminu, Novem Mestu, Postojni in Sežani. V primeru manj zahtevne nesreče se pokliče reševalce iz tistega okoliša, sicer pa pri nekoliko težjih sodelujejo tudi reševalci tudi iz ostalih reševalnih centrov. V sklopu JRS deluje več različno usposobljenih specialistov. To so od potapljačev, bolničarjev, zdravnikov, minercev itd. Po potrebi pa na pomoč priskoči tudi 15. helikopterski bataljon Slovenske vojske.

Sodelujemo pa tudi na mednarodnih projektih. S tem sodelujemo z preostalim reševalnimi službami preko meja in bomo tako lažje v pomoč drug drugemu v primeru večjih nesreč. S skupnimi vajami drug od drugega pridobivamo dodatna znanja in izkušnje.

VELIKA TVEGANJA

Biti jamarski reševalec ni kar tako, saj ob reševanju ponesrečencev tudi kdaj tvegamo svoja življenja. Ob morebitnih napakah lahko resno poškodujemo ne samo že ponesrečenega, katerega rešujemo iz brezna/jame, ampak tudi sami sebe. Težavnost reševanja iz jam je lahko izjemno zahtevna. Zato moramo imeti reševalci dovolj potrebnega znanja in rednih urjen, katere izvedemo kar nekajkrat na leto. Reševanje v vertikalnih breznih se po težavnosti običajno bistveni razlikuje od reševanja v vodoravnih jamah. Od tega se nato spet bistveno razlikuje reševanje iz vodnih jam, kjer so lahko tako jezera, potoki, reke ali celo slapovi. Reševanje od prej navedenega zelo omejujejo tudi ožine, led v ledenih jamah, blato itd. Reševanja pa ne potekajo samo iz jam, ampak tudi industijskih jaškov, zapuščenih rudnikov, vojaških podzemnih sistemov, žičnic, sotesk itd. Izjeme so le aktivni rudniki, kateri imajo posebej urejeno reševalno službo.

Pogosto so reševanja iz jam zelo dolga, lahko tudi več dnevna. Najzahtevnejše reševanje do sedaj je znano leta 1990, ko je bilo potrebno iz globine 1200 m rešiti poškodovanega jamarja. To reševanje je trajalo kar deset dni. Reševanje v primeru, da se v jami poškoduje eden izmed jamarjev, je še posebej dolgo, saj mora nekdo na površje poklicati pomoč. Brezžična komunikacija v jamah namreč ne deluje. Poklicati je potrebno Center za obveščanje na številko 112.

Kljub vsemu, kar lahko preži nad nas, pa se počutimo dolžne, da pomagamo poškodovanim v jamah, še posebej pa, če so to naši jamarski prijatelji.

      

VAJA V PREPADNI JAMI PRI KOČEVJU

Običajno vse vaje potekajo tako, da smo o vseh detajlih predčasno obveščeni. Torej, zvemo uro pričetka vaje, lokacijo, ime jame…tako se lahko pozanimamo tudi o načrtu jame in predhodno pričakujemo, kaj nas čaka. Tokrat pa je bilo za nas presenečenje, saj je vodstvo JRS odločilo, da o vaji vemo samo datum. Tako smo vsi reševalci nestrpno čakali sobotno jutro in sicer napovedano vajo, katera naj bi bila aktivirana okoli šeste ure zjutraj. Vodstvo je od nas želelo videti sposobnost hitrega odziva ter so tako določili, da se najprej aktivirajo bližnji regijski centri, nato pa še vsi ostali. Lokacijo jame smo zvedeli torej zgodaj zjutraj v soboto ter se iz vseh koncev Slovenije podali v Kočevje. Presenetljivo veliko število nas se je zbralo, saj je bilo prisotnih kar 62 jamarskih reševalcev iz Slovenije ter 5 iz sosednje Italije. Vaja je štela tudi za mednarodno sodelovanje. Mednarodno sodelovanje z Italijani je za nas pomembno predvsem zaradi Kanina, kjer se nahaja največ jam in le ta meji na Italijo. V primeru hujše nesreče si med seboj pomagamo in zaradi nekaj razlik v sami tehniki, so vaje še kako dobrodošle. Tokratna vaja je torej potekala tudi v smislu mednarodnega sodelovanja in je bila odlično predvidena. Ko smo prišli pred jamo imenovano Prepadna jama, se porazdelili v skupine, na načrt narisali kam katera skupina sodi in se nato skupina za skupino podali v jamo, smo naleteli na presenečenje. V jami sta bila kar dva poškodovanca, ena lutka ter eden izmed nas. Vsakič namreč določimo nekoga, katerega nato rešujemo iz globin. Osebi predpišemo tudi namišljene poškodbe in imamo s seboj tudi zdravnike. Tako vaje vedno stečejo, kot da bi dejansko šlo za pravo nesrečo. Kar kmalu po prihodu v jamo smo reševalci torej ugotovili, da gre za dve osebi, lutko kot mrtvo ter določenega jamarskega reševalca kot poškodovanca. Z dobro organizacijo, predvideno zadostno količino opreme, tudi čolne, smo v poznih popoldanskih urah imeli izvlek dveh nosil, torej z ponesrečencem ter poškodovancem. Z izvedbo vaje smo bili prav vsi zadovoljni, saj je celoten potek vaje, kot tudi organizacija vsega ostalega, v kar se vključuje tudi prehrana, odlično stekel. Ob diskusiji, katere potekajo po vsaki končani vaji, je bilo izraženih več želja za ponovite tovrstnih vaj.

        

ZAKAJ JAMARSTVO

Večina ne razume, zakaj se podajamo v jame, polne vlage, teme in nevarnosti? Ali ne bi bilo prijetneje poležavati v dišeči travi, na toplem soncu, poslušati žvrgoljenje ptic in se predajati sanjarjenju?

Podobna vprašanja o smislu jamarstva nam zastavljajo starši, znanci, prijatelji… Čim bolj živo opisujemo užitke plazenja po blatu, vznemirljivost od napornega plezanja po vrvi ter zadovoljstvo ob odkrivanju novih, za nekatere popolnoma brezkoristnih delov podzemlja, tem manj nas razumejo…

Kdor ima jame rad, ta ve. Kolikor večji je bil napor in kolikor težje so bile ovire, toliko večja in lepša sta bila podvig in osebno zadovoljstvo. In če so pri tem sodelovali pogumni in zvesti ljudje, v prijateljstvu, v kakršnem se lahko na svojega tovariša zaneseš, kot na samega sebe, je doživetje še toliko bolj nepozabno. Tam spodaj si resničen, tam se kljub velikim naporom, mrazu in vlagi, sprostiš, napolniš svojo dušo, um in začutiš tisto notranjo gotovost in veselje do življenja.

Kljub temu, da nas večina ne razume, se bomo še dalje trudili v velikem številu prostovoljcem, da bo JRS še dalje potekala v takšnem obsegu in znanju vseh reševalcev. Le tako bomo lahko nudili pomoč vsem pomoči potrebni v promeru nesreč.Foto: Maks Merela in Uroš IličTekst: MATEJA MAZGAN

Komentarji