Volkovi pokončali ducat brejih ovac, gospodar jih pogreša še deset

0

Domnevno večji trop (bilo naj bi jih sedem ali osem, morda tudi volkulja), naj bi se iz gozda (tam so poleti pohrustali žrebička, drugega zaklali, kobilo, ki je kotila pa hudo ogrizli) okoli druge ure ponoči mimo hiš neopazno prikradlo do enega izmed treh premikajočih pašnikov pod električno napetostjo in žično ograjo visoko (ustreza predpisom) 1,8 metra, 500 metrov nad kočevskoreškim jezerom. Čredo 42 ovac so sprva ustrahovali, tako da so omamljeno tekale ob ograji – vse bolj in bolj, dokler niso zbegane izgubile občutka za nevarnost električnega toka. Brezglavo, od strahu brez moči meketanja, se je čreda neštetokrat zapodila v ograjo, jo prebila in se na čistini znašla pred krvoločnimi čeljustmi volkov. Triletne breje ovce solčavske pasme so bile tako za klavce lahek plen. Ogrizene so neusmiljeno podili proti vodi, krvave sledi pa so se navzdol vse bolj debelile. Gospodar Suljo Budimilić iz Kočevske Reke pove: »Zjutraj sem osupnil ob raztrgani prazni ograji. Da so tudi tokrat drobnico napadli volkovi ter da so se na pašniku ponašali kot pobesneli, nisem dvomil. Tako je bilo vsaj videti po stopinjah preganjane črede ter odtisih po travi in blatu, pobočje travnika pa je napojila kri. Še nižje sem našel volčje iztrebke. Nelagodje mi je zvilo ličnici, ko so od daleč na robu iz gošče zijale kosti dveh oglodanih ovac, tretja pa je bila le preklana po vratu, čeprav je dajala vtis, da poškodovana stoji,« gospodar pokaže na kadavre nad jezerom. Nižje, kjer se odstre golosek po napadu smrekovega lubadarja, tik ob vodi, je prav tako preklanih in opraskanih ležalo šest ovac, lakotniki so nekatere že načeli. »Pogrešane smo zaman več ur iskali na tej strani pašnika. Sodeč po stopinjah, ki so vodile naravnost do vode, so, kolikor pač lahko, zbežale na drugo stran, sem dejal ribiču, ki mi je posodil čoln in vesla. Nekako sem se počasi s plovilom dotaknil brežine, vmes me je zelo tiščalo nelagodje. Že na hribčku, nad potjo, ki jo urejajo za raziskavo redkih ptic, so bile prevrnjene (zaklane) tri. Stežka sem jih zvlekel v čoln in pripeljal do že pokončanih,« je Suljo podrobno opisal iskanje pregnane črede Miranu Bartolu, vodji Odseka za gozdne živali in lovstvo na kočevski območni enoti Zavoda za gozdove. Še enkrat se je vrnil s čolnom, saj jih je pogrešal še deset. »Skušal sem jih, tudi vpil sem, da bi jih morda prestrašil. Ker ni bilo odziva, sem ustavil iskanje. Torej od 12 zaklanih, sem še ob deset ovac, ki so jih volkovi pregnali globoko v gozd, ali že pojedli. Z njimi se bodo zagotovo mastile še druge živali in ptice,« je gospodar skrhanega glasu seštel izgubo in preštel drobnico, ki se še pase pod hišami v naselju.

Odkar kmetuje, Suljo postreže z dodatnim izračunom, so mu medvedje in volkovi potolkli okoli 300 glav drobnice. Od tega so v eni sami noči pokončali sedem jagnjet, nekaj dni kasneje še tri ovce in še deset jagnjet. »Izračun je preprost. Država blagohotno ščiti zveri, nam žrtvam pa plačuje odškodnine, ki še zdaleč ne odtehtajo naših vložkov v rejo živali. Tako bo tudi tokrat,« je prepričan. Sicer se kmetje na Kočevskem zavedajo, da so s sklepom države padli v območje Nature 2000, a vse bolj tarnajo, ker so v tako strogem režimu zaščite postali žrtve vse številnejše populacije zveri.

V letih 2015/16 je ocenjena velikost populacije volkov v Sloveniji okrog 50 osebkov, kmetje pa so prepričani, da so te številke zgolj za »mazanje oči«, teh zveri naj bi bilo namreč veliko več, kot jih prikazuje uradna statistika. Na širšem Kočevskem naj bi kolovratili trije večji tropi. Za tistega, ki je pred dvema letoma klal na Travni Gori in okolici ter ta, ki se masti v okolici Kočevske Reke, se je udomačilo ime Goteniški trop. Eden, ki je morda zaradi številčnosti, tako kot Goteniški, razpadel na dva, se bolj drži Kočevskega Roga, hrvaški trop naj bi se čez Kolpo pritihotapil v okolico Predgrada. Volkovi vse bolj pogosteje zasedajo tudi prostor v Suhi krajini. »Ker je v gozdu vse manj divjadi, volkovi zato večkrat poleg drobnice napadajo tudi telice in konje,« je dejal Miran Bartol.

Milan Glavonjić

 

Komentarji