Zamaskirani zmikavti nad sodraškega župnika

0

Tarča dobro organiziranih zmikavtov, ki so to poletje ropali po deželi suhe robe in iz nekaterih stanovanjskih hiš odnesli okoli sto tisoč evrov, so bili sredi prejšnjega tedna sakralni objekti v ribniški dekaniji. (foto: I. L.) V nočeh s srede na četrtek in s četrtka na petek, kot smo že poročali, so se lotili župnišč v Sodražici, Velikih Poljanah, Svetem Gregorju, Novi Štifti in pastoralnem centru Škocjan pri Turjaku. Alarm jih je povsod napodil, sicer so nekaj denarja (okoli tisoč evrov), a veliko manj kot so pričakovali, odnesli iz župnišča v Sodražici. Tam so povrh planili še na župnika Franca Bizjaka, ki ga je četverica zamaskiranih moških presenetila za vrati, v trenutku, ko je stopil v spalnico.  Franc Bizjak, ki župnijo Sodražica vodi že 22 let, je natanko opisal, kaj vse je preživljal med pol deseto in enajsto uro v sredo zvečer, 5. oktobra. Okoli pol desete je, tako kot vsak večer, hotel stopiti v sobo, a so ga pred vrati pričakali štirje zamaskirani moški. V ta prostor so prišli skozi odprto okno, na tistem delu fasade, ki jo te dni obnavljajo. Zahtevali so ključ od sefa, spraševali kje sta denar in zlato. Pokazal jim je, kje naj vzamejo ključ od sefa. Zabičali so, da jim laže. Potem so mu zvezali roke na hrbet. S ključem so odprli sef, v njem je bilo za okoli dvesto evrov kovancev. »To ni ves denar. Zagotovo ga imaš še skritega,« so mu grozili in ga iskali pol ure. Župnik jim je dejal, da denarja v župnišču ni, saj ga, ko se nabere, nesejo na banko. Med četverico sodeč po glasovih naj bi bila vsaj dva Slovenca. Nato so stopili v pisarno in od tam v žepe spravili nekaj bankovcev. »Še jih imaš. Če ne poveš, te bomo ustrelili,» je bila naslednja grožnja. Nekdo je začel šteti 1, 2 … in nehal.  »Ne vem o čem so se po tem menili med seboj, a preden so odšli, so mi z električnim kablom od nekega aparata zvezali noge, duhovniško ruto pa dali okoli ust. Da bi me še bolj pritrdili so uporabili dve kravati in pas,» se spominja Bizjak. Zvezan je obležal na hodniku v nadstropju, eno uro, med deseto in enajsto, pa je potreboval, da je počasi po stopnicah splezal do vhodnih vrat. Uspelo mu jih je odpreti z nogami in priklicati sosede, ki so mu nudili pomoč. »Ti vlomi so pravzaprav fama o bogati cerkvi, o denarju in zlatu, ki ga seveda za stenama naših zidov ni. Bogastvo cerkve je njena izjemna kulturna dediščina,» je dejal dekan ribniške dekanije, v kateri je 14 župnij in samostan pri Novi Štifti, mag. Anton Berčan. So dolgoprstneži vedno isti, ali gre za naključne skupine, ki vsaka zase opravlja umazano nočno »delo«, naj bi pokazala policijska preiskava. Sledi, ki so jih barabini pustili, tudi zadnje, pa bi morale biti dovolj oprijemljive, da jim možje postave lahko stopijo na prste. Ali pač ne. I. L.

Komentarji