Zimzeleni roker v skednju Škrabčeve domačije

0

Ob mednarodnem dnevu maternih jezikov sta v skednju Škrabčeve domačije vsestranski glasbenik in prevajalec Tomaž Domicelj in Bernarda Žarn, njegova gostiteljica in sogovornica v imenu Škrabčeve  domačije, večer posvetila slovenščini, ki jo pojemo, govorimo in čutimo vsak dan. 

Domicelja je kot najstnika, ko je igral na kitaro in orglice, jezila banalnost slovenskih popevk. Lotil se je prevajanja; najprej Dylana, nato še Donovana, Seegerja idr., ter začel zlagati lastna besedila. »Zakaj pa ne, saj je slovenščina ravno tako lahko kantavtorska in rokerska,« je spomnil na svoje začetke.

Domicelj zanika predsodke, da so tuji jeziki bolj »kul« od domačega. Poudaril je, da ne glede na jezik, je besedilo tisto, ki naredi uspešnico, oziroma hit. Diplomsko nalogo je posvetil slovenskim besedilom v zabavni glasbi. Na festivalih po vsej Jugoslaviji je nabral vse možne nagrade, sredi osemdesetih je na londonskem BBC-ju brusil slovensko besedo v radijskem mediju, ob vrnitvi pa odprl lastno produkcijsko hišo in se zapisal med ikone kot Slovenskega naroda sin. Prepevajo jo bodisi na koncertih, tekmah, ali pa kar na ulici. In kakšen je odziv slovenskega občinstva na slovenska besedila v domači glasbi ? »Perfekten, če je občinstvo pametno, če pa je butasto ali na raznih substancah, potem se odziva skupinsko, živinsko. Mene ta čredni odziv ni nikoli zanimal,« je bil Tomaž kot vselej tudi tokrat ostrega jezika. Dotaknil se je tudi tako imenovanih kvot v glasbi na radijskih postajah. »Ne bom komentiral, to je še ena izmed na horuk narejenih zadev. Če pa kdo hoče kaj več izvedeti naj pokliče, moja ekspertna ura je 400 evrov,« ponuja nasvete.  

Domicelj, ki se zavzema za ponovno uvedbo jezikovnega razsodišča, je ob koncu zapel vsem znano, a nekaj časa tudi prikrito, O tičku.  »Tudi ob tem lahko rečem, da je slovenski jezik v glasbi  čisto v redu, angleški pa, kaj bom skrival, primitiven,« je brez dlake na jeziku sklenil večno zimzeleni roker.  

 

 (I.L.)

Komentarji