Zlatko bo prezimil na toplem

0

»To življenje si nisem izbral sam, v njega so me porinili drugi,« je sredi poletja letos pričeval Zlatko Burnič (48), za mnoge zviti, pretkani, kočevski barabin, ki ga je pred tem na steber javne besede pribila tudi lokalna politika. Od novega leta pa do maja je bil zanjo namreč prava mora, njegovo nočno početje jim je kratilo ure spanja, po dnevi pa naj bi bil nadloga tudi gostilničarjem, trgovcem, obrtnikom ter voznikom.

Sredi poletja so ga znova, drugič, sprejeli v prostor za brezdomce v Kočevju, tam je našel svoj mir. Spremenil je vedenje, med someščani ni bil več nasilen, prej prijazen, vljudnostnega vedenja. Takega ga poznajo predvsem prodajalke in gostinci na Trgu Zbora odposlancev, kamor je redno zahajal po drobne nakupe. Tudi do denarja je lažje prišel kot prej, dobri ljudje so mu vedno dali kaj v roke, ko jih je milostno prosil. Le z 280 evri pomoči, od tega je moral polovico nakazati za bivanje v zavetišču, je težko shajal.

Pred dvema tednoma je Zlatko postal stanovalec na Povšetovi. Prestaja štirimesečno kazen po prvem izgonu iz zavetišča leta 2014. Spominja se. S sotrpinom, ki se je »iztiril« zaradi nenehnega spogledovanja s steklenico žganega, sta si skočila v lase. Ni mogel prenašati, da se je onečedil mimo WC školjke, tudi hrano mu je jemal, tako da je zaradi vsega izgubil živce. Hišni red je pač takšen, da pretepačem takoj pokažejo pot čez vrata, tako da sta oba dobila izgon.

»Verjetno me po tem čaka vrsta obsodb za druge p……e, ki se jih ušpičil po Sloveniji. Naj jih vse združijo, da enkrat za vselej od sebe odvržem to breme grehov,» je bil pred odhodom prepričan, da tega zmore. Tisti, ki ga dobo poznajo, mu to resnično privoščijo.

Do novembra lani je na odprtem tako še zmogel, toda nizke temperature in predrznost so v njem prebudile hudiča, števec prekrškov se je neusmiljeno vrtel. V prvih štirih mesecih letos so mu varuhi reda po vsej Sloveniji napisali rekordnih 117 prijav za kršitev javnega reda in miru ter 34 prijav za kazniva dejanja (tudi vdiranja v stanovanja, avtomobile, kraje, …). Prenočeval je v zapuščenih objektih podjetij in starih stavbah (v eni je zanetil požar), predprostoru banke, v podstrešjih poslovnih stavb, včasih tudi v mišjih luknjah. Ponekod so, da bi ga odvrnili, najemali varnostnike.

»Ko je mama umrla, so me pred dvema letoma napodili iz kadrovskega stanovanja. Pri desetih stopinjah pod ničlo se mi je podrl svet, ostal sem brez postelje, hrane in toplega doma, ki mi ga je nudila mama,« pove z orošenimi očmi ter prizna, da je stoično prenašala njegovo muhasto vedenje, ki ga je povzročila večletna odvisnost od trdih drog, heroina in kokaina. Želi si tudi, da bi se v Komuni, iz katere so ga zaradi vzkipljivosti že vrgli, dokončal program zdravljenja, saj kot pravi, v sebi nima klic genetskega barabina, za vse kar je počel, so mu luč držali drugi.

»Ko ostaneš na cesti, brez vsega, si v rokah dvomljivih ljudi. Takrat nihče ne nudi pomoč, obsojajo pa,» je Zlatko, ki sicer, kot pravi, v nulo pozna kočevsko narkomansko omrežje, s to popotnico odšel za zapahe. Upa, da res zadnjič. Čeprav, kot je dejal, naj bi ga čakala še ena obravnava, in sicer pred avstrijskim sodiščem. Razlog? Maja letos je zaradi nagrmadenih težav, »izgubljen v času in prostoru» zlil steklenico žganja, od takrat alkohola, ki ga drugače ne konzumira, ni več zaužil, in se, ne vedoč kje je, v Ljubljani usedel na vlak za Munchen. Ne spominja se, kaj vse je počel, le da je pri Schladmingu (Avstrija) planil na sprevodnika, ko je ta zahteval vozovnico. Da bi se ubranil, je iz žepa potegnil 18 centimetrov dolgo rezilo in zažugal proti njemu. 40 dni je odsedel v preiskovalnemu zaporu, sodnica mu je dejala, da bi za prekrške, ki jih je zgrešil v Sloveniji, v Avstriji za zapahi že sedel, najmanj sedem let. »Naj odslužim, kar sem si zaslužil. Kaj čem še povedati,» je sklenil Zlatko.

Milan Glavonjić

Komentarji